Kaja Cencelj, Sigledal, 6. 12. 2010

Ko te nagrada radostno potreplja

DECEMBRSKI FOKUS - NAGRAJENCI 2010: Simpatična Primorka Mojca Fatur je najprej razmišljala o študiju na Akademiji za likovni umetnosti, nato pa še kot gimnazijka odigrala Ano v filmu V leru in takoj je postalo jasno, da bo igralka. V svoji desetletni karieri je s svojo življenjsko močjo, igralsko radoživostjo in humornostjo ter širokim spektrom različnih izraznih sredstev očarala na gledališkem odru, filmskem platnu in televizijskem ekranu.

Mojca Fatur / Foto: Luka Martin Škof

Temperamentna igralka je že med študijem aktivno sodelovala v različnih gledaliških projektih in v kratkih filmih, po študiju pa igralsko pot nadaljevala v SNG Drama Ljubljana, GOML-u, Prešernovem gledališču v Kranju, Špas teatru, SNG Nova Gorica, Mestnem gledališču Ptuj in v Gledališču Koper, kjer je danes stalna članica ansambla. Nastopila je v celovečernih filmih, poleg že omenjenega V leru, ki ji je prinesel Stopovo nagrado za mlado igralko, še v Ljubljani in Odgrobadogroba, v kratkih filmih (Srce je kos mesa, Vučko, Lesi se vrača…) in televizijskih nadaljevankah (Peta hiša na levi, Pod eno streho). V zadnjih letih je postala nenadomestljiva članica koprskega gledališča, kjer nastopa tako rekoč v vseh svežih hišnih predstavah, tudi v Chicchignoli, v kateri je zaigrala protagonistko in si tako zaslužila naziv žlahtna komedijantka 2010 na Dnevih komedije v Celju.

Upodobitev lika Eugenie »z žensko radoživo, humorno in notranje izostreno močjo« v uprizoritvi Chicchignola Gledališča Koper vam je na Dnevih komedije 2010 prinesla častni naslov žlahtna komedijantka. Kaj vam osebno pomeni ta nagrada strokovne javnosti?

Čeprav do nagrad ne gojim neke posebne naklonjenosti, moram reči, da sem se je zelo razveselila. Prijetno je, ko se nagrada prikrade do tebe kot še nepoznan prijatelj in občudovalec ter te takrat, ko to najmanj pričakuješ, a hkrati najbolj potrebuješ, radostno potreplja in ti zarotniško priseže, da ni vse, kar počneš, povsem brez smisla in je kdaj treba tudi vztrajati.

Reakcija občinstva je pri komediji bolj očitna in igralec lažje zazna, kako so ljudje sprejeli njegovo sporočilo, bolj kot pri drugih zvrsteh dramatike. Radi ustvarjate like v komedijah?

Pri ustvarjanju likov nimam prioritet. Dejstvo je, da me navdihuje in navdušuje vsak dobro napisan lik. Je pa res, da je igranje v dobro sprejeti komediji, ko si moraš kdaj skozi salve smeha dobesedno izboriti prostor za svojo naslednjo repliko, izredno močno in zasvajajoče doživetje. Publika ti dejansko da krila in občutek imaš, da bi lahko gore premikal!

Gorazd Žilavec in Mojca Fatur v predstavi Chicchignola (Gledališče Koper)/ Foto: Radovan Čok
Gorazd Žilavec in Mojca Fatur v predstavi Chicchignola (Gledališče Koper)/Foto: Radovan Čok

Slovenci imamo radi komedije in te predstave so po navadi velike uspešnice. Ali je nagrada tudi potrditev, da Slovenci zmoremo sprejeti šale na svoj račun in celo k temu spodbujamo z nagradami?

Teh nagrad nisem nikoli razumela kot dokaz sposobnosti Slovencev smejati se šalam na svoj račun. Mogoče so se rodile celo zaradi dejstva, da je komedija mnogokrat podcenjena in v primerjavi z »resnimi« dramskimi predstavami smatrana za drugorazredno in zato tudi redkeje uvrščena na festivale, igralci v njej pa tako prikrajšani za možnost nagrade. Slovenci se radi smejemo šalam na svoj račun, še raje pa tistim, v katerih prepoznavamo napake in neumnosti svojih mam, očetov, partnerjev, sosedov in seveda šefov!

Renato Jenček in Mojca Fatur v predstavi Chicchignola (Gledališče Koper)/ Foto: Radovan Čok
Renato Jenček in Mojca Fatur v predstavi Chicchignola (Gledališče Koper)/Foto: Radovan Čok

Se naše komedijante dovolj spodbuja z nagradami? Katera nagrada je po vašem mnenju v našem prostoru zares nekaj vredna?

Predvsem sem mnenja, da nagrada nikoli ne bi smela biti glavna spodbuda za delo. Komedijo razumem kot zvrst, pri kateri imaš možnost gledalce skozi smeh in traparije sprostiti ter odpreti do te mere, da postanejo sposobni absurdne situacije z odra prepoznavati tudi v svojem lastnem življenju. S komedijo lahko na zelo lahkoten in nevsiljiv način pokažeš na tiste manj prijetne in nečastivredne plati človekove narave. In ker komedija ne moralizira in ne žuga s prstom, si marsikdo v smehu prizna, da je tudi sam včasih takšen. Zato je meni glavna spodbuda to, kako gledalca toliko omehčati, da se prepusti in s svojo odprtostjo radostno soustvarja tako dani trenutek kot predstavo v celoti. In kar je najpomembneje, mogoče čisto po tihem in po malem na novo ustvarja tudi sebe.

Mojca Fatur, FBS

Povezani dogodki

Lena Gregorčič, SiGledal, 6. 12. 2010
Žlahtni režiser Cavazza, Boris Cavazza
Kaja Cencelj, SiGledal, 2. 12. 2010
Ko enostavno moraš verjeti
Nika Arhar, SiGledal, 3. 12. 2010
Mateja Rebolj, Prešernova nagrajenka 2010
Pia Brezavšček, SiGledal, 3. 12. 2010
Nagrajenka Prešernovega sklada Maja Delak
Kaja Cencelj, SiGledal, 2. 12. 2010
Nagrade, njihov namen, pomen in vrednost
Kaja Cencelj, Sigledal, 8. 12. 2010
Dvom – edino zagotovilo za živo ustvarjalnost
Kaja Cencelj, SiGledal, 22. 12. 2010
Nagrad za prevajalce manj kot prstov ene roke
Kaja Cencelj, SiGledal, 13. 12. 2010
Nagrada, dobrodošel dvigovalec ega v težkih trenutkih
Kaja Cencelj, SiGledal, 16. 12. 2010
Nagrade niso merilo za prihodnost
Kaja Cencelj, SiGledal, 7. 12. 2010
Občinstvo se odloča po svoje in prav je tako
Anita Volčanjšek, SiGledal, 6. 12. 2010
Möderndorferjeva žlahtnost
Tea Kovše, SiGledal, 14. 12. 2010
Odmev nagrad 21. Poletnega lutkovnega pristana
Tea Kovše, SiGledal, 7. 12. 2010
Posebni prispevki k slovenski lutkovni umetnosti
Kaja Cencelj, SiGledal, 21. 12. 2010
Potrditev, da sem delovala v pravi smeri
Anita Volčanjšek, SiGledal, 21. 12. 2010
Prostorski koncept, ki (nam) je blizu
Lena Gregorčič, SiGledal, 8. 12. 2010
In priznanje gre ... Gašperju Tiču
Nika Jurov, SiGledal, 8. 12. 2010
»Srce in dušo sem vrgel v pantomimo«
Nika Arhar, SiGledal, 9. 12. 2010
V procesu sva se ugledali kot kreativni osebi
Kaja Cencelj, SiGledal, 13. 12. 2010
SNG Maribor – veliki nagrajenec festivala Zlati lev
Kristina Mihelj, SiGledal, 17. 12. 2010
Kje so meje? Ali sploh obstajajo?
Lena Gregorčič, SiGledal, 10. 12. 2010
Prejetje vsake nagrade je velika čast
Kristina Mihelj, SiGledal, 16. 12. 2010
Nujno je, da se sem ter tja zatrese zemlja
Kristina Mihelj, SiGledal, 15. 12. 2010
Ko se vse sestavi
Kaja Cencelj, SiGledal, 14. 12. 2010
Ko želi človek preseči samega sebe
Anita Volčanjšek, SiGledal, 15. 12. 2010
Komediji ne manjka ničesar
Lena Gregorčič, SiGledal, 22. 12. 2010
Nagrada je čisto intimno zadoščenje
Kaja Cencelj, SiGledal, 20. 12. 2010
Deset let kalejdoskopa Ivane Djilas
Kristina Mihelj, SiGledal, 21. 12. 2010
Več različnih sodelavcev – večja ustvarjalnost
Kaja Cencelj, SiGledal, 23. 12. 2010
Nagrade za umetnike in nagrade za bralce
Kaja Cencelj, Sigledal, 8. 12. 2010
Dvom – edino zagotovilo za živo ustvarjalnost
Kaja Cencelj, Sigledal, 2. 12. 2010
Zalet za nadaljnje gledališke podvige
Kaja Cencelj, Sigledal, 21. 11. 2010
Sijaj srednjeevropske gledališke arhitekture