Lena Gregorčič, SiGledal, 22. 12. 2010

Nagrada je čisto intimno zadoščenje

DECEMBRSKI FOKUS – NAGRAJENCI 2010: Robert Waltl je na Festivalu monodrame na Ptuju prejel nagrado Zlatka Šugmana, ki se podeljuje igralcu v najboljši monodramski uprizoritvi. Waltl je prepričal v predstavi Noč čisto na robu gozdov, ki jo je režiral Ivica Buljan.

Robert Waltl / foto Miha Fras
V začetku decembra ste  prejeli nagrado Zlatka Šugmana za najboljšo monodramsko uprizoritev. Biti sam na odru je nedvomno privilegij, a verjetno tudi velika odgovornost – vse je odvisno od vas. Se motim?

Monodrama, takšna, kot me zanima, me je pritegnila na francoskih odrih. Claude Regy, veliki režiser, zadnja leta dela izključno samo z enim igralcem. Gerard Depardieu, Jeanne Morreau, Patrice Cheareau, Michel Piccoli so dali posebno digniteto tej formi, ki je imela pri nas dolgo časa status »siromašnega« gledališča. Eno veliko polje svobode se širi v vse smeri.
 
Noč čisto na robu gozdov je posebna v več smereh. Beseda je o najtežjem sodobnem monologu. Pri tem imam v mislih tekst, ki je izvorno pisan za enega igralca in ne kot adaptacija nekega romana ali novele. Drama zajema štirideset strani teksta, ki so napisane kot en sam stavek. Koltes ga ne prekinja, znaki interpunkcije so samo slovnični, ampak misel teče kot ognjemet po eksploziji, ki se sestavlja v nove oblike. Gre za poezijo, ki je na trenutke kot močan dramski dialog z izmišljenim sogovornikom, a potem razpade v niz asociacij, ki vodijo v skrajne kotičke samote. Tema osamljenosti je pretopljena s socialnim obupom, političnimi komentarji.
 
Noč na robu gozdov
 
Z Ivico Buljanom sva se odločila, da bova vse teme prikazala v nekakšni monolitni energiji, ki jo poganja hitrost, nuja. Ta nujnost mi ne dovoljuje, da padem v psihološke klišeje. Prva verzija predstave je bila še bolj drastična. V tej, novi, ki je nastala pred letom dni, je vse bolj zrelo, bolj premišljeno, ampak oblika notranjega monologa, ki ga izvajam pod curki vode in samo pod svetlobo 16-milimetrske projekcije, je ostala ista. Rad imam to predstavo, ampak vsakič pred njeno izvedbo fizično zbolim od strahu, na katerega me napelje. Strah in fizično nelagodje pri publiki očitno ustvarjata ta občutek bližine z likom emigranta, osamljenega moškega v iskanju stanovanja in ljubezni.

Besedilo drame Noč čisto na robu gozdov je očitno izjemno zahtevno. Kako ste se pripravljali na vlogo? Kaj je bil največji izziv?

Najprej je bil strah pred tem ogromnim telesom teksta, strah pred pozabo, ki me še danes preganja. Ivica je na tem mojem strahu (iz)gradil koncept predstave, v njo je vključen tehnik, ki je tudi nekakšen didžej in v vsakem trenutku preverja, do kod sem prišel, lahko svobodno interpretira, ampak me to ne osvobaja nelagodja, neke vrste sramu, ali bom publiki odkril, da sem nemočen v borbi s to zverjo. Poleg tega me na vsakem koraku čakajo prepreke: od vode, ki teče po meni, do plesa, glasbe.
 
Na programu imam pet »mono predstav», od Čudovitih dogodivščin vajenca Hlapiča, ki je zahtevna predstava zaradi manipulacije s ploskimi lutkami, do Žabjega kralja s kombiniranimi lutkami, Kalifa Štrka z enajstimi marionetami ali Osla Nazarenskega, kjer upravljam z marionetami in igram 16 karakterjev, ter virtualne Palčice, ki je izziv na računalniškoanimatorskem polju in zahteva izjemno veliko igralsko koncentracijo. Ampak vse so neprimerljive z Nočjo.

Brez tega vprašanja seveda ne gre: kaj vam pomeni nagrada in, malce za šalo, malce zares: kaj bo »jutri drugače« – če sploh bo kaj?


Nagrada honorira neke napore, ki jih sredina v nekem trenutku prepozna kot kreacije, ki se izdvajajo s kakovostjo, inovativnostjo ali so preprosto drugačne. V mojem primeru je nagrada krona enega ogromnega napora, ki traja zadnjih 12 let, napora, da se je Mini teater v vsej svoji fragilnosti vzpostavil kot pomembno gledališko mesto na karti Slovenije in Evrope. Nisem hvalisav, če povem, da smo dobili skoraj vse nagrade pri nas, od velike Borštnikove, zlate paličice, nagrad na slovenskem lutkovnem bienalu, Severjeve, Župančičeve nagrade in številne nagrade po svetu, to pomeni nagrade na vseh področjih, na katerih Mini teater deluje.
 
Poudarjam, kako je to pomembno, saj gradnja Mini teatra na Križevniški v Ljubljani navkljub vsem obljubam potencialnih donatorjev finančno še vedno ni zaključena. Želel bi, da bi Ministrstvo za kulturo in mesto Ljubljana vendarle končno spoznala, da ne gre za komercialno gledališče, od katerega služi en posameznik, ampak ves mali umetniški svet, ki združuje več sto umetnikov in zaposluje šest ljudi, ki meščanom nudijo pogumen umetniški program za odrasle in otroke, ter otroke navaja na odhode v gledališče in na najvišje gledališke standarde.

Na koncu, nagrada je tudi čisto intimno zadoščenje, da sem v gledališču še zmeraj močan, da navkljub delu v administraciji in vodenju gledališča lahko vzpostavim komunikacijo z občinstvom, kritiko. Počutim se močnejšega in želim to radost pokazati tudi v novih igralskih vlogah.      
        
Kakšni so vaši gledališki načrti v letu 2011?

Posvečen sem razvoju Mini teatra, Miloš Lolić, eden najbolj zanimivih mladih srbskih režiserjev, pripravlja pri nas Melvillovega Bartlebyja, mladi Madžar Attila Antal pripravlja Wildove pravljice, sam trenutno režiram novo Sapramiško (Sapramišja sreča) Svetlane Makarovič s skupino Sonda (likovna podoba), glasbo pripravlja Mitja Vrhovnik Smrekar, in izjemnimi igralci: Violeto Tomič, Vesno Zornik,Svetlano Makarovič, Ljerko Belak in Tadejem Piškom, v zagrebškem ZKM-u režiram Grdega račka mladega Ivorja Martinića, imam povabila za režijo v gledališču v Šibeniku, gledališču v Brestu v Belorusiji in v Bitoli in z Ivico Buljanom v Mini teatru pripravljam odprt gledališki projekt po poeziji Tomaža Šalamuna. V Mini teatru pa bosta še premiera Buljanovega Kiklopa in jeseni še premiera Splendida Jeana Geneta v režiji Senke Bulić. Pa seveda postprodukcija naših predstav in gostovanja po Sloveniji, zamejstvu in na mednarodnih festivalih v tujini. Želim si, da bi publika sledila našim velikim ambicijam in hotenjem in nas še naprej podpirala.
 

Povezavi:

Monodrama Ptuj, Nagrada Zlatka Šugmana, Robert Waltl

Kaja Cencelj, SiGledal, 13. 12. 2010
Nagrada, dobrodošel dvigovalec ega v težkih trenutkih
Tea Kovše, SiGledal, 14. 12. 2010
Pomembno je zavedanje, zakaj uporabljati lutko
Kaja Cencelj, SiGledal, 14. 12. 2010
Ko želi človek preseči samega sebe
Kristina Mihelj, SiGledal, 15. 12. 2010
Ko se vse sestavi
Kristina Mihelj, SiGledal, 16. 12. 2010
Nujno je, da se sem ter tja zatrese zemlja
Kristina Mihelj, SiGledal, 15. 12. 2010
Zmeraj bolj verjamem v ljudi
Kristina Mihelj, SiGledal, 17. 12. 2010
Kje so meje? Ali sploh obstajajo?
Kaja Cencelj, SiGledal, 13. 12. 2010
SNG Maribor – veliki nagrajenec festivala Zlati lev
Nika Arhar, SiGledal, 9. 12. 2010
V procesu sva se ugledali kot kreativni osebi
Nika Jurov, SiGledal, 8. 12. 2010
»Srce in dušo sem vrgel v pantomimo«
Kaja Cencelj, Sigledal, 6. 12. 2010
Ko te nagrada radostno potreplja
Kaja Cencelj, Sigledal, 8. 12. 2010
Dvom – edino zagotovilo za živo ustvarjalnost
Kaja Cencelj, Sigledal, 2. 12. 2010
Zalet za nadaljnje gledališke podvige
Kaja Cencelj, SiGledal, 2. 12. 2010
Ko enostavno moraš verjeti
Pia Brezavšček, SiGledal, 3. 12. 2010
Nagrajenka Prešernovega sklada Maja Delak
Kaja Cencelj, SiGledal, 21. 12. 2010
Potrditev, da sem delovala v pravi smeri
Lena Gregorčič, SiGledal, 22. 12. 2010
Janez Hočevar - Rifle, prejemnik Borštnikovega prstana 2010
Kaja Cencelj, SiGledal, 20. 12. 2010
Deset let kalejdoskopa Ivane Djilas
Kaja Cencelj, SiGledal, 16. 12. 2010
Nagrade niso merilo za prihodnost
Kristina Mihelj, SiGledal, 17. 12. 2010
Ti nisi pomemben. V bistvu ne.
Kaja Cencelj, SiGledal, 22. 12. 2010
Nagrad za prevajalce manj kot prstov ene roke
Kaja Cencelj, SiGledal, 23. 12. 2010
Nagrade za umetnike in nagrade za bralce
Lena Gregorčič, SiGledal, 2. 9. 2010
Sprehod skozi repertoarje 2010/11: SNG Nova Gorica
Lena Gregorčič, SiGledal, 6. 12. 2010
Žlahtni režiser Cavazza, Boris Cavazza
Lena Gregorčič, SiGledal, 14. 6. 2011
»Mentorja sta nam ogromno dala!«