Kristina Mihelj, SiGledal, 17. 12. 2010

Kje so meje? Ali sploh obstajajo?

DECEMBRSKI FOKUS – NAGRAJENCI 2010: »Nagrado za izjemno kolektivno stvaritev prejme avtorska ekipa Preklet naj bo izdajalec svoje domovine! V izvedbi Mladinskega gledališča Ljubljana,« slovesno naznanja obrazložitev žirije Borštnikovega srečanja. Intervju z Dragico Potočnjak.

Dragica Potočnjak / foto Miha Fras

Preplet igralca s svojo vlogo je subtilno in besedam skoraj neulovljivo dejanje. Kadar igralec ni zakrinkan z likovim imenom in njegovo masko, obleko, bi lahko rekli, da igra sebe. A kje je tu meja med njim kot likom sebe, ki na odru zagovarja svoja stališča, in med njim samim? Takšna vprašanja so se zastavljala igralski ekipi pri ustvarjanju predstave Preklet naj bo izdajalec svoje domovine!. Odgovore nanje smo iskali skupaj s članico ustvarjalne ekipe – Drago Potočnjak.

Oliver Frljić v intervjuju za Dnevnik govori o gledališki hierarhiji z režiserjem na vrhu, ki naj je ne bi bilo v študiju te predstave. Kaj vi menite o tem? Vam je ljubši ta način ali oni, pri katerem je režiser glavni?

Naj mi Oliver oprosti, ampak v smislu demokracije oziroma hierarhije je tudi on povsem običajen režiser, torej alfa in omega uprizoritve. Morda bi si želel, da ne bi bilo tako, vendar je od začetka do konca odločal o vsem. Razlika je samo v tem, da smo bili igralci v konkretnem primeru bolj avtorji kot običajno. Predstavljamo in zastopamo (namenoma ne bom rekla, igramo) namreč sami sebe. Frljić nam je dajal zelo natančne naloge, in ko smo jih izvedli, ni bilo več nobenih improvizacij. Zelo hitro je bil zadovoljen z rezultatom. Večini se je zdelo prehitro, saj smo v Mladinskem navajeni iskanj in eksperimentiranj. Navodila za improvizacije so bila celo tako natančna, da si lahko predvideval rezultat. Sicer pa v tridesetih letih še nisem sodelovala z režiserjem, ki ne bi bil absolutni vodja. Le da se je pri Oliverju na začetku zdelo, da imamo igralci možnost celo soodločati, a se je vse bolj izkazovalo, da to ni res. 

Ampak replike so pa vaše.

Mi smo avtorji besedila, vendar je to nastalo pod taktirko režiserja. Sooblikovali smo ga skupaj. Le zadnji prizor ni nastal kot improvizacija, rodil se je spontano in iz moje resnične stiske. Oliver ga je hotel uporabiti, ker je ugotovil, da lahko deluje zelo efektno. Zame je bilo to precej mučno. A vsak režiser igra na efekt, na to smo navajeni. In tudi v tem primeru ni bilo drugače. Le da v tem zadnjem prizoru igramo nekaj, kar se je zares zgodilo. Pri kolegih je besedilo rahlo modificirano, moje pa je precej avtentično.

Glede na to, da je režiser natančno predvidel, kaj bo dobil od vas, je najbrž moral tudi igralce dobro poznati. Na podlagi česa je izbral igralce? Vas je poznal že od prej?

Mesec dni pred začetkom študija smo imeli avdicijo za predstavo in bili vsi izbrani. Trajala je  ves dan in bila je zelo naporna. Vse smo delali krvavo zares. Pravzaprav še bolj kot v predstavi. Režiserju smo dali možnost, da nas je spoznal. Videl je, da gremo kot igralci zelo daleč, da si upamo, da se brezrezervno spustimo v improvizacijo, da gremo zelo globoko v igro.

Je bila priprava na vajo in potem posamezno ponovitev drugačna kot sicer?

Kar se predstave tiče, je priprava vedno ista. Na vaje pa nisi mogel biti nikdar dovolj pripravljen. Niti potem, ko smo že vedeli. kako stvari potekajo, ne. Vedno nas je (režiser, op. a.) metal iz tira. Predvsem ženske. Na začetku smo bile štiri, na koncu dve. Maruša Geymayer Oblak je odšla po štirinajstih dneh. Do takrat je bila že precej iz sebe. Romana Šalehar pa je padla in se poškodovala. Sedaj čakamo, da se vrne. Zdi se mi, da je predstava brez nje precej izgubila.

Zakaj mislite, da je bil pritisk na ženske večji?

Ta, na videz liberalen, demokratičen način, ki ga ima Frljić kot režiser, je po drugi strani malce  »mačističen«. Že po prvi improvizaciji je zapiral prizore. Potem smo jih le še oblikovali in brusili, kar je vzbujalo nezadovoljstvo pri večini igralcev in pri vseh igralkah. Včasih se mi je zdelo, da ženskam tudi manj dovoli kot moškim. Bile pa smo pod večjim pritiskom tudi zaradi teme, ki je bolj moška – vojna, razpad Jugoslavije. Igre, ki smo se jih šli, te improvizacije, so bile zelo agresivne, a moških niso spravljale iz tira. Ženske ne uživamo v pokanju pištol. Če ne štejem zadnjega prizora, smo imeli za dve, tri ure materiala.

Se pravi za moške ni bilo tako psihično naporno kot za ženske?

Ne, nikakor ne.

A si oni bolj upajo povedati svoje mnenje, se bolj razgaliti?

Ne, ne, obratno. Zdelo se mi, je, da so moški v predstavi bolj skrbeli za svojo podobo in so se manj razgalili.

Torej, kar je vas spravljalo iz tira, ni bilo toliko politično prepričanje ali raziskovanje samega sebe, temveč agresija.

Pravzaprav raziskovanje samega sebe v odnosu do teme. Način raziskovanja je bil agresiven. Morda smo se igralke bolj poglobile oziroma spustile v igro, medtem ko je večina igralcev iskala način, ki ne bi bil hudo utrudljiv. Zanimiva igra je nastajala tudi med nami. Bili smo odlična ekipa in smo se veliko družili.  

Ste mogoče na projekte, ki so nekoliko bolj avtorski (čeprav ste že povedali, da je to v resnici režiserjev avtorski projekt), bolj čustveno vezani kot na ostale in jih raje igrate?

Ne. Zdi se mi, da se igralci čustveno vežemo na projekte, v katerih se bolj angažiramo – igralci rečemo, da damo več sebe noter. Še močneje, če predstava uspe. Ni nujno, da je to glavna vloga, pomembno je, da daš sebe in da je igra odkrita in brezkompromisna. Pošten moraš biti do sebe, do vloge in do drugih. Ta projekt me je čustveno močno okupiral. Še bolj od takrat, ko sem videla, da hoče režiser za predstavo izkoristiti nekaj, kar je nastalo iz moje stiske (govori o zadnjem prizoru, op. a.). Morda sem imela najmočnejšo predzgodbo za predstavo – delala sem z begunci iz Bosne, moj svak je umrl v vojni … Frljić je želel to izkoristiti. Seveda mi to ni bilo všeč. Bilo pa mi je tudi žal, da se predstava z vključitvijo tega prizora odmika od materiala, ki smo ga do takrat naredili.

Je anekdota z vaj v zadnjem prizoru popolnoma resnična?

V tem prizoru imajo vsi pravico lagati, razen mene. To ni pravično. Temu sem se kolikor se je dalo upirala, vendar je ostal Frljić brezkompromisen. Seveda, saj je tako dobil večji efekt. In ker se v prizoru branim in razlagam svoja stališča, mi je na trenutke res za znoret težko. Najbolj si me privošči in največ neresnic izreče Dario Varga, ki s tem izpade precej krut, a tudi duhovit. In predvsem na to igra. In to za vsako ceno! Vsak igralec se je odločil za svojo pozicijo. A ko se je tisto, kar je potem postalo zadnji prizor, zares zgodilo, sem jokala uro in pol. Zato sem se počutila precej bedno. A nisem mogla verjeti, da lahko vsi mislijo drugače kot jaz.

In vsi so najbrž trdno zagovarjali svoje stališče?

Nekateri bolj, drugi manj. Vendar je bilo precej krvavo. Znašla sem se v težki situaciji. Frljića sem prosila, naj nehamo, naj me pusti, da grem iz projekta, da grem domov in ... A sem ostala, ker je že odšla Maruša, ker smo bili sredi projekta ... ker me je režiser razorožil s tem, ko je obljubil, da Cece v predstavi ne bo.

Dva, tri tedne pred premiero smo imeli kontrolko, na njej smo pokazali ves material za predstavo, ki smo ga do takrat naredili. Bilo je precej naporno, ker kontrolka ni bila napovedana. Na koncu, ko smo že mislili, da bomo imeli razgovor, pa pride Frljić in me vpraša, če bi lahko odigrala tisto svoje »znamenito« odhajanje iz predstave. Okrog tega so (mimogrede povedano) že nastale najrazličnejše šale. Pristala sem, rekoč, če bodo kolegi lahko to verodostojno odigrali, bom tudi jaz. Zanimalo me je, če bom zmogla. Pa sem oziroma smo, in na koncu so naši »vrhovni« ugotovili, da je to najboljše, kar smo pokazali na kontrolki. Šele ko sem šla domov, mi je postalo jasno, da sem se ujela v lastno past, in samo čakala sem, da bo režiser naredil nov redosled prizorov in vključil tega novega. To se je zgodilo že čez dve vaji. Bila sem jezna nase, vendar je bilo prepozno.

Kje je torej meja med vami in vašim likom? Ali sploh je meja?

Vsi smo imeli težave s tem, razen morda Uroša Kaurina. Meja je. Ponovitev istega dejanja te odmakne od enkratnosti tega istega dejanja. Tudi ko ponavljaš tisto, kar si enkrat sam mislil, izrekel, naredil ... S ponavljanjem postaja dejanje vse bolj zavestno. In se hkrati umika in prihaja k tebi. Tudi tvoj lasten trenutek prihaja k tebi vedno na novo in hkrati vse bolj prepoznavno, enako kot takrat, ko igraš vlogo drugega. Le da si v tem primeru kompleten avtor tega trenutka, besedila, dejanja … To te hkrati odmika in približuje k sebi. Težko povedati. Vidim, da moram še natančneje razmisliti, da bi znala bolje ubesediti.

Tudi imena so vaša.

Ja, saj zastopamo sebe. Nenavadna situacija. Ko igraš vlogo, se trudiš čim bolj približati liku, ki ga igraš, in biti hkrati čim bolj ti. V primeru, ko si sam svoja vloga. pa se zgodi oboje hkrati. Dvojni učinek? Ne vem … Morda pa res je.

Nekatera stališča naj bi bila vaša osebna, druga pa naj bi šla skozi določeno filtriranje, kot se je izrazil Frljić. Vas je mogoče kdaj skrbelo, da vas bo publika drugače dojemala? Se vam zdijo vaša osebna stališča in prepričanja nekaj takega, kar je bolje zaupati le izbranim, ali je vseeno, če zanje ve javnost?

V primeru zadnjega prizora, se mi je moje lastno početje zdelo moralno sporno. To v predstavi tudi rečem in sem tudi zares rekla, ko se je zgodilo. Vse, kar izrečem, je moja najgloblja intima, čeprav se dotika tako rekoč družbenih vprašanj. Ko jo izrekam pred drugimi, ni več moja. Resnica pač ni nekaj, kar bi moral človek kriče izpovedovati. Je stvar duše in srca. Počutim se kot gladiator, ki nima drugega izhoda, kot da se bori za preživetje. Kot igralka sem zavezana odru in njegovi resnici in v tem primeru izpolnjujem tudi svojo obveznost, kar je močnejše od mojih moralnih dilem. Tukaj sem v službi; pa ne mislim na plačo, temveč v službi svojega poklica. Moralo imam za doma! Najlepše bi se bilo takšnim situacijam izogniti, vendar je nehigienično zapuščati predstavo deset dni pred premiero.  

Tudi zaradi odgovornosti do ekipe? Veliko ljudi je vpletenih in vaš odhod bi vplival na vse.

Delo v gledališču je kolektivno. Soodgovorni smo za drug za drugega. Poslanstvo igralca je njegova igra, to je sveta služba zanj.

Torej se vam zdi, da lahko včasih žrtvujete kaj svojega, da bi neko sporočilo prišlo do publike?

Nenazadnje se to vedno dogaja, bolj ali manj posrečeno, seveda.

Če bi prej vedeli, da bo vključen zdajšnji zadnji prizor, bi pa raje odstopili?

Morda ne bi šla na avdicijo, vendar sem letošnjo sezono tudi malo igrala. Nisem imela veliko izbire. Poleg tega se takih stvari ne da izračunati, predvideti.

Kakšen je bil pa odziv na ta vaš osebni vložek, »igro« resničnega dogodka?

Večina ljudi meni, da sem zadržala neko moralno držo. Se pravi, da me kolegi le niso toliko degradirali. S tega stališča je bilo zelo veliko odzivov, pravzaprav samo pohvale. Po vsaki predstavi si rečem: »OK, preživeli smoTomaž Štrucl, ki oblikuje luč, mi pride večkrat čestitat, pravi, da ga vedno zvije, ker grem »tako not«. Za ljudi je to presenetljivo.   

Vam sedaj ni več žal?

Mi je. Prav tega, zaradi česar mi čestitajo, nisem hotela kazati. Gre za občutek čistosti. No, ja, sicer pa marsikdo misli, da pretiravam … Saj je očiščujoče, a na nek perfiden način. Nekaj, kar je moje, hkrati pa se odmika od mene. Kot da nekaj imaš in nimaš hkrati.

Torej je dobro, da ima vsak igralec nek prostor svoje svetosti?

Vsak se sam odloči, koliko bi se rad razgalil. Vsi imamo svoje moralne in vrednostne sisteme. Igralci smo tudi uživači, narcisi. Igre, ki jih igramo in se jih gremo s sabo, so zelo raznorodne, včasih tudi na meji mazohizma. Če to zahteva vloga … (smeh)   

Povezavi:

FBS, SMG

Povezani dogodki

Kaja Cencelj, SiGledal, 13. 12. 2010
Nagrada, dobrodošel dvigovalec ega v težkih trenutkih
Anita Volčanjšek, SiGledal, 15. 12. 2010
Komediji ne manjka ničesar
Tea Kovše, SiGledal, 14. 12. 2010
Pomembno je zavedanje, zakaj uporabljati lutko
Kaja Cencelj, SiGledal, 14. 12. 2010
Ko želi človek preseči samega sebe
Kristina Mihelj, SiGledal, 15. 12. 2010
Ko se vse sestavi
Kristina Mihelj, SiGledal, 15. 12. 2010
Zmeraj bolj verjamem v ljudi
Lena Gregorčič, SiGledal, 10. 12. 2010
Prejetje vsake nagrade je velika čast
Kaja Cencelj, SiGledal, 13. 12. 2010
SNG Maribor – veliki nagrajenec festivala Zlati lev
Nika Arhar, SiGledal, 9. 12. 2010
V procesu sva se ugledali kot kreativni osebi
Nika Jurov, SiGledal, 8. 12. 2010
»Srce in dušo sem vrgel v pantomimo«
Kaja Cencelj, Sigledal, 6. 12. 2010
Ko te nagrada radostno potreplja
Kaja Cencelj, Sigledal, 8. 12. 2010
Dvom – edino zagotovilo za živo ustvarjalnost
Kaja Cencelj, Sigledal, 2. 12. 2010
Zalet za nadaljnje gledališke podvige
Lena Gregorčič, SiGledal, 10. 12. 2010
Župančič in Vasja Predan
Lena Gregorčič, SiGledal, 8. 12. 2010
In priznanje gre ... Gašperju Tiču
Lena Gregorčič, SiGledal, 6. 12. 2010
Žlahtni režiser Cavazza, Boris Cavazza
Kaja Cencelj, SiGledal, 2. 12. 2010
Ko enostavno moraš verjeti
Nika Arhar, SiGledal, 3. 12. 2010
Mateja Rebolj, Prešernova nagrajenka 2010
Pia Brezavšček, SiGledal, 3. 12. 2010
Nagrajenka Prešernovega sklada Maja Delak
Anita Volčanjšek, SiGledal, 10. 12. 2010
Župančič Zupančiču
Anita Volčanjšek, SiGledal, 6. 12. 2010
Möderndorferjeva žlahtnost
Kaja Cencelj, SiGledal, 16. 12. 2010
Nagrade niso merilo za prihodnost
Kaja Cencelj, SiGledal, 22. 12. 2010
Nagrad za prevajalce manj kot prstov ene roke
Kaja Cencelj, SiGledal, 21. 12. 2010
Potrditev, da sem delovala v pravi smeri
Anita Volčanjšek, SiGledal, 21. 12. 2010
Prostorski koncept, ki (nam) je blizu
Lena Gregorčič, SiGledal, 22. 12. 2010
Nagrada je čisto intimno zadoščenje
Kaja Cencelj, SiGledal, 20. 12. 2010
Deset let kalejdoskopa Ivane Djilas
Kristina Mihelj, SiGledal, 20. 12. 2010
Študij, poln nepričakovanih odločitev
Lena Gregorčič, SiGledal, 22. 12. 2010
Janez Hočevar - Rifle, prejemnik Borštnikovega prstana 2010
Kristina Mihelj, SiGledal, 21. 12. 2010
Več različnih sodelavcev – večja ustvarjalnost
Kaja Cencelj, SiGledal, 23. 12. 2010
Nagrade za umetnike in nagrade za bralce
Kristina Mihelj, SiGledal, 16. 12. 2010
Nujno je, da se sem ter tja zatrese zemlja
Kristina Mihelj, SiGledal, 15. 12. 2010
Ko se vse sestavi
Kristina Mihelj, SiGledal, 21. 12. 2010
Več različnih sodelavcev – večja ustvarjalnost