Lena Gregorčič, SiGledal, 22. 12. 2010

Janez Hočevar - Rifle, prejemnik Borštnikovega prstana 2010

DECEMBRSKI FOKUS – NAGRAJENCI 2010: Letošnji prejemnik Borštnikovega prstana je Janez Hočevar - Rifle, čigar igralski opus je žanrsko razgiban, igralski talent izjemen, ob vsem tem pa je še odličen mentor za dramsko igro na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo.

Festival Borštnikovo srečanje / foto Ivan Vinovrški
Nenavaden začetek

Gledališko ustvarjanje se je pri Janezu Hočevarju začelo malce nenavadno: v SNG Drama Ljubljana je pred sprejemom na ljubljansko Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) opravljal različna tehnična dela in skrbel za osvetljavo, priložnostno delo pač. Potem je opravil sprejemne izpite in igralska pot se je pričela zares, drugo pa je že zgodovina. Ko je kot tehnični sodelavec sodeloval v ljubljanski Drami, je pri delu opazoval vse staroste slovenskega teatra, denimo Dušo Počkaj in Staneta Severja. Pa je pomislil, »da bi on tudi lahko tako igral«. Po uspešno opravljenih sprejemnih izpitih je na AGRFT je pristal v letniku legendarne igralke, profesorice Vide Juvan, med ostalimi njegovimi profesorji so bili še baletnik Pino Mlakar, dramaturg in kritik Vladimir Kralj, »šolske klopi« pa si je delil še z enim danes prav tako izjemnim in prepoznanim igralcem, Kristijanom Muckom.

A to so le nekatera imena, ki so bila ključna v igralskem razvoju Janeza Hočevarja, ena izmed takih oseb je tudi recimo igralec Jurij Souček, ki je, kot so zapisali v obrazložitvi nagrade Borštnikovega prstana, »prepoznal potrebno žlahtno komedijanstvo« po katerem, resnici na ljubo, vsi prepoznavamo Hočevarja. In za vse tiste, ki še ne veste, pa ste morda mislili, da ne mislite prav: Hočevarja se je oprijel nadimek Rifle prav zaradi istoimenske znamke kavbojk, ki jih je imel najraje. No, čeprav ne nosi več samo Rifle kavbojk, med nami še vedno ostaja poznan in prepoznan kot – Rifle.

 

foto Ivan Vinovrški / arhiv Festivala Borštnikovo srečanje

Od Odra 57 do TV-akcije Podarim-dobim in širše prepoznavnosti

V začetku igralske poti, tik po koncu študija, je sodeloval s SNG Drama Ljubljana, kjer je bil zaposlen nekaj let, v ključnih letih gledališča Oder 57 je ustvarjal tudi tam, pot ga je vodila v Slovensko mladinsko gledališče in Mestno gledališče ljubljansko. A to so bile njegove odskočne deske, saj je kasneje sodeloval praktično z vsemi pomembnimi slovenskimi gledališči, tako institucionalnimi kot neinstitucionalnimi, ter v »komercialnih« projektih.

V skoraj petdesetih letih je na odrskih deskah ustvaril skoraj nepregledno število vlog, po oceni Vasje Predana naj bi jih bilo okoli šestdeset, sodeloval je pri veliko (kultnih) slovenskih filmih, denimo v filmu Cvetje v jeseni, Poletje v školjki 2, Felix, Pokrajina št. 2, Vampir z Gorjancev … pri različnih filmih študentske produkcije, TV-nanizankah, kot je na primer Naša mala klinika, ki smo jo lahko še pred kratkim spremljali na eni izmed naših televizij, zdaj pa igra v Moji, tvoji, najini, ki je na sporedu vsak petek zvečer na nacionalki.

Gledalci malih ekranov se ga gotovo spomnijo kot odličnega in duhovitega voditelja reklamne oddaje Podarim-dobim, za katero je leta 1989 dobil tudi nagrado – specialno priznanje za televizijske oglase »Podarim – dobim« – ki jo je prejel na Festivalu tržnih komunikacij v Portorožu. Rifle je s črno-oranžnim šalom postal sinonim za televizijo s konca osemdesetih in z začetka devetdesetih let.

A če se vrnemo na Hočevarjev začetek – torej na konec njegovega študija: nase je opozoril že tik pred zaključkom študija, saj je leta 1962 prejel študentsko Prešernovo nagrado za vlogo Sganarela v Molierovem Zdravniku po sili ter za vlogo Državnega pravdnika v Bratih Karamazovih F. M. Dostojevskega. Kasneje sta mu bili podeljeni še dve Borštnikovi nagradi za igro, in sicer leta 1978 za vlogo Starca v predstavi Srebrne nitke in leta 1980 za vlogo Millerja v Schillerjevi drami Spletke in ljubezen. Leta 1981 je sledila nagrada Prešernovega sklada za vlogo Jermana v Cankarjevi drami Hlapci in Fausta v igri Don Juan in Faust. Bil je tudi igralec leta 1989 na celjskem Festivalu domačega filma (za vlogo Očeta v filmu Kavarna Astoria), dobil je priznanje za dosežke v komediji na Severjevih dnevih in letos je ob jubilejnem sedemdesetem rojstnem dnevu prejel najvišje priznanje, ki ga lahko igralec v Sloveniji doseže – Borštnikov prstan, a o tem nekoliko kasneje.

Rifle je žel priznanja in nagrade tudi v tujini; prejel je zlati lovorjev venec na festivalu MESS v Sarajevu, zlato areno na Puljskem filmskem festivalu, bil je nagrajen za vloge v radijskih igrah na Tednu radia na Ohridu ter za najboljšo moško vlogo na Mednarodnem filmskem festivalu v Montecatinu v Italiji.

A pri vsem tem je najbolj zanimivo, da je večino svoje igralske kariere deloval »na svobodi«, ni imel matične gledališke hiše, ki bi ga za leto vnaprej zasedala z vlogami. In prav to njegovo »svobodnjaštvo« in številne nagrade pričajo o njegovem izjemnem talentu in predanosti gledališču, sploh če si lahko predstavljamo, kako je (bilo) včasih težko za slovenskega umetnika na svobodi.

Umetnik na svobodi, mentor študentom dramske igre

Hočevar je bil eden izmed prvih umetnikov v Sloveniji, ki se je odločil za tovrstno pot, ki je postala način življenja. Ko je dal odpoved v ljubljanski Drami, so ga starejši kolegi skeptično opazovali, češ da je »neresen«, a uspelo mu je dokazati nasprotno.

Ko sta Dušan Moravec in Vasja Predan pripravljala pregledno monografijo slovenskih dramskih umetnikov – Sto slovenskih dramskih umetnikov, sta mednje uvrstila tudi Hočevarja in zapisala, da je njegov opus po svojem bistvu in razvoju »edinovrsten v sodobni slovenski gledališki stvarilnosti«, kar izpostavlja tudi obrazložitev ob prejetju Borštnikovega prstana. In temu lahko samo prikimamo.

Pred skoraj dvema desetletjem se je Rifle vrnil na akademijo – kot profesor – in tako posreduje svoje izjemno znanje, talent in izkušnje mlajšim in nadebudnim igralkam ter igralcem. O upokojitvi ne razmišlja in pravi, da se od »mladih« uči verjetno prav toliko, kot se oni od njega. Dolga leta je bil v mentorskem paru s prav tako izjemnim režiserjem Dušanom Jovanovićem, sedaj pa je v pedagoškem procesu skupaj s Tomijem Janežičem, režiserjem mlajše generacije.

Rifle je še en dokaz, da so leta samo številka, saj se kot navdušen motorist še vedno rad vozi z motorjem. Ob sedemdeseti obletnici pa se je obdaril s čisto novim jeklenim konjičkom.

»Igralski homo universalis«

Čeprav ga širša javnost morda pozna po komičnih vlogah, so v njegovem igralskem opusu zapisane tudi »resnejše«. V obrazložitvi prejetja Borštnikovega prstana ga je Simona Ješelnik označila za »igralski homo universalis«, saj njegova biografija vlog med drugim vključuje tudi sodelovanje pri različnih muzikalih (Goslač na strehi, Neron) in ne nazadnje tudi v opernem gledališču (Netopir, Vesela vdova).

Borštnikov prstan je letos podeljevala žirija, sestavljena iz različnih gledaliških profilov: režiserka Mateja Koležnik, umetniška vodja Festivala Borštnikovo srečanje Alja Predan, dramatik Tone Partljič, režiser in profesor ljubljanske akademije Aleš Jan ter igralka in prejemnica Borštnikovega prstana Milena Zupančič. Kot je zapisano v obrazložitvi, se Hočevar uvršča med vrhunske slovenske igralce, saj obvladuje vse zvrsti in žanre ne glede na medij, v katerem nastopa. »Njegov dar je radost najprej do življenja, potem do lika in seveda še njegova visoko razvita intuicija. Gradnje lika se loteva z nekakšno skepso, kar preprečuje prezgodnjo zadovoljitev z definicijo lika. Janez Hočevar skozi posamezne ponovitve uprizoritev lik razvija naprej in išče ključ do bistva stvari.«

Ne le, da je Hočevar prejel prstan ob osebnem jubileju, tudi prstan, ki ga je prejel, je bil jubilejen – štirideseti po vrsti.

Saša Tabaković, Jurij Zrnec in Janez Hočevar / Foto: Peter Uhan

Andrej Rozman Roza, Davor Božič: Neron / na fotografiji Saša Tabaković, Jurij Zrnec in Janez Hočevar / foto Peter Uhan

Janez Hočevar se je v zgodovino slovenskega gledališča zapisal že davno pred prejetjem Borštnikovega prstana – ta je bil le pika na i. Z razgibanim igralskim opusom, v katerem preigrava različne žanre, in z izjemno odrsko karizmo je preprosto najboljši med najboljšimi. A prstan, ki ga izmenično podeljujejo moškemu in ženski, je nedvomno najvišje možno priznanje za igralske dosežke. To pa še ne pomeni, da se Hočevar poslavlja iz odrskih desk, in prav je tako. Z veseljem pričakujemo nove podvige, njegove nove vloge, ki nas bodo nasmejale ali nam tako ali drugače segle v srce.

 

Povezavi:

Janez Hočevar, Borštnikov prstan

Kaja Cencelj, SiGledal, 13. 12. 2010
Nagrada, dobrodošel dvigovalec ega v težkih trenutkih
Anita Volčanjšek, SiGledal, 15. 12. 2010
Komediji ne manjka ničesar
Tea Kovše, SiGledal, 14. 12. 2010
Pomembno je zavedanje, zakaj uporabljati lutko
Kaja Cencelj, SiGledal, 14. 12. 2010
Ko želi človek preseči samega sebe
Kristina Mihelj, SiGledal, 15. 12. 2010
Ko se vse sestavi
Kristina Mihelj, SiGledal, 15. 12. 2010
Zmeraj bolj verjamem v ljudi
Lena Gregorčič, SiGledal, 10. 12. 2010
Prejetje vsake nagrade je velika čast
Kristina Mihelj, SiGledal, 17. 12. 2010
Kje so meje? Ali sploh obstajajo?
Kaja Cencelj, SiGledal, 13. 12. 2010
SNG Maribor – veliki nagrajenec festivala Zlati lev
Nika Jurov, SiGledal, 8. 12. 2010
»Srce in dušo sem vrgel v pantomimo«
Kaja Cencelj, Sigledal, 8. 12. 2010
Dvom – edino zagotovilo za živo ustvarjalnost
Kaja Cencelj, Sigledal, 2. 12. 2010
Zalet za nadaljnje gledališke podvige
Lena Gregorčič, SiGledal, 10. 12. 2010
Župančič in Vasja Predan
Anita Volčanjšek, SiGledal, 21. 12. 2010
Prostorski koncept, ki (nam) je blizu
Kaja Cencelj, SiGledal, 2. 12. 2010
Ko enostavno moraš verjeti
Kaja Cencelj, SiGledal, 21. 12. 2010
Potrditev, da sem delovala v pravi smeri
Anita Volčanjšek, SiGledal, 10. 12. 2010
Župančič Zupančiču
Kristina Mihelj, SiGledal, 21. 12. 2010
Več različnih sodelavcev – večja ustvarjalnost
Kristina Mihelj, SiGledal, 20. 12. 2010
Študij, poln nepričakovanih odločitev
Kaja Cencelj, SiGledal, 20. 12. 2010
Deset let kalejdoskopa Ivane Djilas
Kristina Mihelj, SiGledal, 17. 12. 2010
Ti nisi pomemben. V bistvu ne.
Kaja Cencelj, SiGledal, 22. 12. 2010
Nagrad za prevajalce manj kot prstov ene roke
Lena Gregorčič, SiGledal, 22. 12. 2010
Nagrada je čisto intimno zadoščenje
Kaja Cencelj, SiGledal, 23. 12. 2010
Nagrade za umetnike in nagrade za bralce
Lena Gregorčič, SiGledal, 1. 9. 2010
Sprehod skozi repertoarje 2010/11: Uvod
Lena Gregorčič, SiGledal, 15. 11. 2010
Naši študentje so tudi naši bodoči sodelavci
Lena Gregorčič, SiGledal, 6. 12. 2010
Žlahtni režiser Cavazza, Boris Cavazza