Kaja Cencelj, Sigledal, 7. 12. 2010

Nagrade niso in ne smejo biti edini kriterij ustvarjalne uspešnosti

DECEMBRSKI FOKUS – NAGRAJENCI 2010: Režiser in predan raziskovalec igre Tomi Janežič je letos na 14. mednarodnem gledališkem festivalu Brez prevoda v Užicah v Srbiji prejel nagrado ardalion za režijo predstave Šuma blista (Atelje 212 iz Beograda). Pravzaprav je predstava prejela večino nagrad na festivalu – za najboljšo predstavo, za najboljšo žensko in najboljšo moško vlogo.

Tomi Janežič / foto Željko Stevanić, vir Arhiv CTF UL AGRFT

To pa ni edina nagrada za izjemno delo tega slovenskega režiserja. Lansko leto si je Janežičeva predstava Crnac po romanu Tatjane Gromače zaslužila nagrado »dr. Djuro Rošić« za najboljšo predstavo (prikazano na velikem odru HNK Ivana pl. Zajca na Reki, Hrvaška) in grand prix zlati lev (Mednarodni festival komornega gledališča Zlati Lev v Umagu, Hrvaška), predstava Putujuće pozorište Šopalović pa diplomo festivala Balkan Theatre Space (Mednarodni festival Balkan Theatre Space v Sankt Peterburgu, Rusija). Vse tri predstave so v pretekli sezoni gostovale tudi na najuglednejših festivalih v Evropi, kot so Wiener Festwochen (Dunaj, Avstrija), Kunstenfestivaldesarts (Bruselj, Belgija) in Nitra International Theatre Festival (Nitra, Slovaška), Balkan Theatre Space (Sankt Peterburg, Rusija), Tanzwerkstatt Europea (München, Nemčija), Sterijino pozorje (Novi Sad, Srbija) in Antistatic Festival for Contemporary Dance and Performance (Sofija, Bolgarija). 

Kot gledališki režiser ste delovali v večini držav na prostoru bivše Jugoslavije, gostovali na gledaliških festivalih v več državah ter za svoje umetniško delo prejeli številne domače in mednarodne nagrade in priznanja. Kaj vam pomeni mednarodna nagrada? Je kaj drugače, ko se odlične nagrade vrstijo?

Načeloma gre za priznanje. Znak, da je neko umetniško delo prepoznano. Lepo je prejemati nagrade, lepo je tudi, ko se nagrade vrstijo, vendar jih je morda dobro jemati tudi z rezervo. Nagrade niso in ne smejo biti edini kriterij ustvarjalne uspešnosti. Potrebno in dobro je ustvarjati tudi nekaj, kar morda ni prepoznano in nagrajevano, vendar je za razvoj umetnika in njegovega opusa nujno. Nagrade govorijo o tem, kaj želi stroka (ali kulturno-umetniška javnost) v določenem trenutku afirmirati. To je, kot nam zgodovina govori, s stališča umetniškega ustvarjanja lahko zelo vprašljivo. Napačno bi bilo zanikati pomen nagrad in afirmacije, kot tudi ga poveličati.

Kaj pa vam osebno predstavljajo takšna priznanja?

Osebno ne bi imel nič proti tudi, če bi se nagrade ukinile in bi se osredotočili na nekaj, kar je po mojem mnenju veliko pomembnejše: ustvarjalno izmenjavo, to, da umetniki svoje delo delijo drug z drugim in drug drugega navdihujejo. Predvsem pa zame predstavljajo priznanje – velikokrat pomembnejše od nagrad – vabila na ugledne gledališke festivale. Veliko pomembnih mednarodnih festivalov ne podeljuje nagrad (Kunstenfestivaldesarts, Wienerfestwochen in drugi) in je priznanje že to, da se tvoja predstava znajde v družbi najpomembnejših svetovnih gledaliških umetnikov. Nagrade morda pomagajo pri grajenju umetniške samozavesti in kredibilnosti. Vendar samo pod pogojem, če zaradi njih uživaš večji ugled med ljudmi. Dvomim, da bi bilo za šibko samozavest kdaj dovolj nagrad. Človek si jih, če nečesa ne spremeni v svoji perspektivi, želi še in še. Občutka sprejetosti ne prinašajo nagrade same po sebi – te so lahko razlog tako za zavist kot za hvalo – temveč pristni odzivi kolegov, strokovne javnosti, publike, prijateljev.

Imajo torej po vašem mnenju nagrade sploh kakšno vrednost in namen v našem kulturnem prostoru?

O vrednosti je težko govoriti. Zdi se mi, da gre predvsem za družbeno uveljavljanje in kredibilnost. Diploma ali doktorat predstavljata določeno kredibilnost. Vendar ne absolutno. Lahko srečamo doktorje znanosti, ki za nas – ne glede na svoj znanstveni naziv – niso kredibilni. In lahko srečamo ljudi brez naziva, ki so za nas lahko navdihujoči. Podobno je z nagradami. Ni nujno, da spoštujemo delo, ki je nagrajevano. Ni nujno, da ljudje spoštujejo naše nagrajevano delo. Morda spoštujemo veliko bolj nekaj, kar ni bilo prepoznano ali v nekem trenutku ni uveljavljeno. Mislim, da ni pravil. Nagrade so samo eden od kriterijev, glede na katerega si morda nekdo oblikuje svoje mnenje o pomenu nekega umetniškega dela. Ta kriterij ni absoluten. Ni pa tudi nepomemben.


Šuma blista

Plakat za predstavo Šuma blista v režiji Tomija Janežiča in izvedbi Ateljeja 212 iz Beograda

Pa vendar – vi ste za svoje režijsko delo prejeli kar nekaj nagrad, tako domačih kot mednarodnih.  

Moje umetniško delo je v Sloveniji manj (pre)poznano kot v tujini. Morda sta zato tudi moja umetniška uveljavljenost in kredibilnost tukaj manjši oziroma prihajata s časovno zamudo in v nekakšnih valovih. Veliko večino nagrad sem prejel na bolj ali manj uglednih tujih mednarodnih festivalih. Če sem iskren, mi je veliko ljubše, da je tako, kot če bi bilo obratno. Večkrat sem namreč naletel na vtis, da so lokalne scene pri nas ali v tujini lahko preveč zaprte same vase. Zato veliko bolj verjamem v mednarodni kontekst kot v vzpostavljanje nacionalnih umetniških ikon. Včasih gre to dvoje sicer z roko v roki, velikokrat pa se oboje tudi izključuje. Imamo kar nekaj mednarodno uveljavljenih umetnikov, katerih delo v Sloveniji ni bilo nagrajeno. In kup umetnikov, ki so bili pri nas nagrajevani, čeprav nihče po svetu ne ve zanje. Vendar bi morda, če bi bila moja pot drugačna, gledal na stvar drugače in imel drugačne, morda povsem obratne kriterije o tem, kaj je bolj ali manj »vredno«. Ljudje smo v tem smislu bržkone prilagodljivi.

Pa še nekaj. Gledališče razumem kot obliko kolektivnega ustvarjanja. Za svoje delo so moji kolegi igralci in ostali ustvarjalni sodelavci pri nas in v tujini v predstavah, ki sem jih režiral v preteklih petnajstih letih, dobili na ducate nagrad. Teh nagrad nisem prejel sam, pa vendar sem jih vesel in mi predstavljajo priznanje. Verjamem, da tudi oni tako doživljajo nagrade, ki sem jih prejel sam. In vselej znova se pri tem poraja vprašanje, ali je naše delo sploh mogoče (in ali ga je potrebno) (raz)ločiti.

 

Povezavi:

Tomi Janežič

Lena Gregorčič, SiGledal, 6. 12. 2010
Žlahtni režiser Cavazza, Boris Cavazza
Kaja Cencelj, SiGledal, 2. 12. 2010
Ko enostavno moraš verjeti
Nika Arhar, SiGledal, 3. 12. 2010
Mateja Rebolj, Prešernova nagrajenka 2010
Anita Volčanjšek, SiGledal, 6. 12. 2010
Möderndorferjeva žlahtnost
Pia Brezavšček, SiGledal, 3. 12. 2010
Nagrajenka Prešernovega sklada Maja Delak
Kaja Cencelj, Sigledal, 6. 12. 2010
Ko te nagrada radostno potreplja
Kaja Cencelj, Sigledal, 2. 12. 2010
Zalet za nadaljnje gledališke podvige
Kaja Cencelj, Sigledal, 8. 12. 2010
Dvom – edino zagotovilo za živo ustvarjalnost
Kaja Cencelj, SiGledal, 13. 12. 2010
Nagrada, dobrodošel dvigovalec ega v težkih trenutkih
Kaja Cencelj, SiGledal, 16. 12. 2010
Nagrade niso merilo za prihodnost
Kaja Cencelj, SiGledal, 7. 12. 2010
Občinstvo se odloča po svoje in prav je tako
Tea Kovše, SiGledal, 14. 12. 2010
Odmev nagrad 21. Poletnega lutkovnega pristana
Anita Volčanjšek, SiGledal, 10. 12. 2010
Župančič Zupančiču
Tea Kovše, SiGledal, 7. 12. 2010
Posebni prispevki k slovenski lutkovni umetnosti
Lena Gregorčič, SiGledal, 8. 12. 2010
In priznanje gre ... Gašperju Tiču
Lena Gregorčič, SiGledal, 10. 12. 2010
Župančič in Vasja Predan
Nika Arhar, SiGledal, 9. 12. 2010
V procesu sva se ugledali kot kreativni osebi
Kaja Cencelj, SiGledal, 13. 12. 2010
SNG Maribor – veliki nagrajenec festivala Zlati lev
Lena Gregorčič, SiGledal, 10. 12. 2010
Prejetje vsake nagrade je velika čast
Kristina Mihelj, SiGledal, 15. 12. 2010
Ko se vse sestavi
Kaja Cencelj, SiGledal, 14. 12. 2010
Ko želi človek preseči samega sebe
Anita Volčanjšek, SiGledal, 15. 12. 2010
Komediji ne manjka ničesar
Kaja Cencelj, SiGledal, 23. 12. 2010
Nagrade za umetnike in nagrade za bralce
Kaja Cencelj, Sigledal, 8. 12. 2010
Dvom – edino zagotovilo za živo ustvarjalnost
Kaja Cencelj, Sigledal, 6. 12. 2010
Ko te nagrada radostno potreplja
Kaja Cencelj, Sigledal, 21. 11. 2010
Sijaj srednjeevropske gledališke arhitekture