Kaja Cencelj, SiGledal, 21. 12. 2010

Potrditev, da sem delovala v pravi smeri

DECEMBRSKI FOKUS – NAGRAJENCI 2010: Eva Kraš je gledališče spoznavala že v srednji šoli, najprej na dramski šoli Barice Blenkuš in nato na dramskem oddelku v kalifornijskem Modestu. Po vrnitvi v Slovenijo je vpisala študij igre na AGRFT, kjer je leta 2007 diplomirala in letos skupaj z Mirel Knez predstavila svojo magistrsko produkcijo Marija Stuart.

Eva Kraš / foto Matej Kristovič

Mlada igralka je odigrala že vrsto različnih vlog na gledaliških odrih, debitirala na odrskih deskah Slovenskega mladinskega gledališča v Kraljici Margot v režiji Diega de Bree, sodelovala s Plesnim teatrom Ljubljana, SNG Drama Ljubljana in MGL, nastopila na televiziji, v reklamah in kratkih filmih, od leta 2006 pa je članica dramskega ansambla SNG Maribor. V zadnjih štirih letih se je na mariborskem odru predstavila v zelo različnih vlogah, kot so Erika v Bärfussovem Avtobusu, Stella v Tramvaju poželenja, Cepetulja v otroški predstavi Vilinček, Solveig v Peeru Gyntu, Alice v Marberjevi drami Od blizu ali Conchita Perez v nadrealistični erotični drami Ta mračni predmet poželenja.

Za svoje ustvarjalno delo ste prejeli študentsko Severjevo nagrado (2005) in na letošnjem Borštnikovem srečanju (BS) še nagrado za vlogo Alice v predstavi Od blizu v izvedbi Drame SNG Maribor. S kakšnim občutkom ste sprejeli to nagrado?

Z velikim nasmehom na obrazu! Malo sem skakala po sobi, bilo mi je res lepo in toplo pri srcu cel dan in potem še cel teden. Občutek razigrane hvaležnosti, ki se preliva z momenti magičnega.

Kaj vam osebno pomeni ta nagrada strokovne javnosti?

Vesela sem, da se, ko stvari postaviš na svoje mesto, svet na to odzove – kar pomeni, da je vse v nas. To je potrditev, da sem delovala v pravi smeri, kar me navdaja z zaupanjem do sebe in sveta.

Žirija je v obrazložitvi nagrade na BS zapisala, da vaša interpretacija Alice »prepričljivo prehaja med ranljivostjo in čutno ter seksualno osvobojenostjo in predstavlja ključno protiutež trem izvrstnim soigralcem«. Kako ste se lotili svojega lika, ki se mora emocionalno in fizično razgaliti? Kakšni so bili ob tem vaši občutki?

No, »fizično razgaljena« sem bila v spodnjem perilu, česar sem pa že malo navajena (smeh). Plesati striptiz, recimo, mi je čista zabava. Super je. Mene v resnici bolj zadane »emocionalna razgalitev«, ko moram brskati po sebi, da najdem prave tone. In ti toni gredo vedno globlje in globlje. Tako da preko tega včasih doživim kakšno »miniaturno katarzo«, ko presenetim samo sebe, kaj vse še lahko najdem, če grem dovolj globoko. Zdi se mi, da ni konca preseganju notranjih mren, ki nas ločujejo od bistva.

Kako pa ste ustvarjali svojo Alice? Ste jo morda iskali tudi pri Natalie Portman, ki je v filmu odigrala Alice?

V bistvu sem se v ta lik zaljubila na prvi pogled že, ko sem gledala film leta 2004. Potem sem od veselja presenečeno obnemela, ko sem videla, da sem dobila to vlogo. Svoje Alice sem se lotevala s prav posebnim užitkom in ljubeznijo. Ta proces je vedno svojevrstna stvar in ga je težko opisovati. Nad Natalie Portman sem že tako očarana, ampak ker se je režiser namensko odmaknil od filma, o tem sploh nisem razmišljala. Želela sem si najti svoj odnos do »nje«.

Kako pa so vso to goloto glavnih protagonistov in uprizoritev spolnega akta na odru sprejeli gledalci?

Nisem dobila nobene pritožbe na ta račun. To, da gledalci zelo pozorno spremljajo spolni akt, so zanimive stvari, kajne (smeh)? Kdaj se kdo, če smo mu »preblizu«, obrne stran ali spusti kakšen »napol krik v zadregi«, večinoma pa z navdušenjem gledajo, kar je super občutek vzajemnega dajanja in sprejemanja.

Eva Kraš v predstavi Od blizu (Drama SNG Maribor) / Foto: Damjan Švarc

Golota je žal še vedno tabu in vsak od nas ima nek stav do tega. Moj je, da bi želela, da bi to »fascinacijo« kot družba že enkrat v celoti presegli in se ukvarjali s stvarmi, ki so pod kožo, razen če ni v njej »res močne poante«. Takšne, ki premika svetove. Ampak se mi zdi, da je ob vsem MTV-ju tudi takšne trenutke vse težje najti. Naša notranjost je veliko večji tabu kot vsi »lulčki in lulike« tega sveta.

Katera nagrada ima po vašem mnenju v našem kulturnem prostoru največjo vrednost in zakaj, kaj prinese umetniku?

Ne vem, zdi se mi, da je vsaka nagrada lepa. Pravijo, da se podarjenemu konju ne gleda v zobe. Gre za to, kakšno vrednost temu pripisuješ in kaj ti to pomeni. Veliko ljudi bi si za marsikaj zaslužilo nagrado, ampak je že tako, da jo ponavadi dobi tisti, ki je ob pravem času na pravem mestu in naredi »pravo« stvar. Te stvari so relativne. Je pa res, da če želiš, da te v tem našem lepem materialnem svetu kdo resno jemlje, pride prav, če »beseda meso postane«. No, sicer pa smo tu zato, da delujemo. In delo se slej ko prej nekje pozna. 

 

Povezavi:

Eva Kraš

Kaja Cencelj, SiGledal, 13. 12. 2010
Nagrada, dobrodošel dvigovalec ega v težkih trenutkih
Anita Volčanjšek, SiGledal, 15. 12. 2010
Komediji ne manjka ničesar
Tea Kovše, SiGledal, 14. 12. 2010
Pomembno je zavedanje, zakaj uporabljati lutko
Kaja Cencelj, SiGledal, 14. 12. 2010
Ko želi človek preseči samega sebe
Kristina Mihelj, SiGledal, 15. 12. 2010
Ko se vse sestavi
Kristina Mihelj, SiGledal, 15. 12. 2010
Zmeraj bolj verjamem v ljudi
Lena Gregorčič, SiGledal, 10. 12. 2010
Prejetje vsake nagrade je velika čast
Kristina Mihelj, SiGledal, 17. 12. 2010
Kje so meje? Ali sploh obstajajo?
Kaja Cencelj, SiGledal, 13. 12. 2010
SNG Maribor – veliki nagrajenec festivala Zlati lev
Nika Arhar, SiGledal, 9. 12. 2010
V procesu sva se ugledali kot kreativni osebi
Nika Jurov, SiGledal, 8. 12. 2010
»Srce in dušo sem vrgel v pantomimo«
Kaja Cencelj, Sigledal, 6. 12. 2010
Ko te nagrada radostno potreplja
Kaja Cencelj, Sigledal, 8. 12. 2010
Dvom – edino zagotovilo za živo ustvarjalnost
Kaja Cencelj, Sigledal, 2. 12. 2010
Zalet za nadaljnje gledališke podvige
Lena Gregorčič, SiGledal, 10. 12. 2010
Župančič in Vasja Predan
Lena Gregorčič, SiGledal, 8. 12. 2010
In priznanje gre ... Gašperju Tiču
Lena Gregorčič, SiGledal, 6. 12. 2010
Žlahtni režiser Cavazza, Boris Cavazza
Anita Volčanjšek, SiGledal, 21. 12. 2010
Prostorski koncept, ki (nam) je blizu
Kaja Cencelj, SiGledal, 2. 12. 2010
Ko enostavno moraš verjeti
Nika Arhar, SiGledal, 3. 12. 2010
Mateja Rebolj, Prešernova nagrajenka 2010
Pia Brezavšček, SiGledal, 3. 12. 2010
Nagrajenka Prešernovega sklada Maja Delak
Anita Volčanjšek, SiGledal, 10. 12. 2010
Župančič Zupančiču
Kristina Mihelj, SiGledal, 20. 12. 2010
Študij, poln nepričakovanih odločitev
Kaja Cencelj, SiGledal, 20. 12. 2010
Deset let kalejdoskopa Ivane Djilas
Kaja Cencelj, SiGledal, 16. 12. 2010
Nagrade niso merilo za prihodnost
Anita Volčanjšek, SiGledal, 6. 12. 2010
Möderndorferjeva žlahtnost
Kristina Mihelj, SiGledal, 17. 12. 2010
Ti nisi pomemben. V bistvu ne.
Kaja Cencelj, SiGledal, 22. 12. 2010
Nagrad za prevajalce manj kot prstov ene roke
Lena Gregorčič, SiGledal, 22. 12. 2010
Nagrada je čisto intimno zadoščenje
Lena Gregorčič, SiGledal, 22. 12. 2010
Janez Hočevar - Rifle, prejemnik Borštnikovega prstana 2010
Kaja Cencelj, SiGledal, 23. 12. 2010
Nagrade za umetnike in nagrade za bralce
Kaja Cencelj, SiGledal, 23. 12. 2010
Nagrade za umetnike in nagrade za bralce
Kaja Cencelj, SiGledal, 5. 12. 2010
Novi Dialogi angažirano o gledališču
Kaja Cencelj, SiGledal, 13. 12. 2010
Nagrada, dobrodošel dvigovalec ega v težkih trenutkih