Vrhunski performerski dvojec Jurišić & Mandić se ukvarja z večnim idealom performansa in večno nerazrešljivo težavo politike: kaj pomeni biti skupaj in kako biti skupaj? Marko in Leja bosta skupaj vztrajala 6 ur.
“Za dotik morata obstajati dva,” pravi Mladen Dolar (Touching Ground, Filozofski vestnik, št. 2-2008). In biti morata skupaj, fizično na dosegu, prisotna v istem prostoru in času. Če bi o tem, kaj pomeni biti skupaj, razmišljali samo skozi dotik, potem je situacija, vsaj na videz, preprosta. Toda dotik ni ekskluziven moment doživljanja “skupnega”. “Skupaj" je mogoče brati v zelo različnih prostorskih in časovnih dimenzijah, fizičnih in mentalnih prostorih, toda v projektu performerskega dvojca Jurišić & Mandić gre za striktno konceptualno in metodološko zamejitev, ki je usmerjena k vprašanju, kaj pomeni biti skupaj in kako biti skupaj.
Priča smo neznosni inflaciji performativnosti. Vse je performans, utapljamo se v vseprisotnosti in mediatizaciji vsega. Hitro najdemo razloge, kaj nam je skupno, toda (skoraj) z ničemer več (za dolgo) ne zdržimo skupaj. “Skupaj” zahteva investicijo, ki smo jo vedno težje pripravljeni plačati. Leja in Marko se ukvarjata ravno s to investicijo, pri tem pa ne iščeta odgovora zunaj sebe, v neki instanci (teoriji, zgodbi, mitologiji), ki bi osmišljala razmerje med njima. Vprašanje obračata vase: zakaj hočem biti skupaj (z njim/njo), kako vzdržati skupaj, kaj narediti (s sabo), da bo “skupaj” realizacija presežka (mene), kako se izmakniti hierarhiji moči (kajti to ni skupaj) … In nenazadnje: kako ta “skupaj” vzpostaviti v performativnem času in prostoru gledalca.
Skupaj ne more biti niti koincidenca niti konstrukcija. To je neka točka nadidentifikacije, v katero je usmerjen dogodek. Marko in Leja vztrajata na telesu, na pogledu, dotiku, pretoku energije … Za to potrebujeta čas. Performans traja šest ur. Beseda vstopa v dogodek skozi misli Semire Osmanagić, ki nastajajo in se projicirajo v času dogodka. To je pogled tretjega, ki išče svoj prostor v skupnem in ki je zmeraj že neka interpretacija, ki pritiska na nevidne kljuke nevidnih vrat v “skupaj”.
“Problem dotika kot problem dveh je problem štetja,” pravi Dolar in kasneje nadaljuje: “Začeti je treba z neštevnim, z nečim, kar ne more biti podložno štetju, kar ni niti ena niti dva. Štetje ne pride v poštev.” “Skupaj” je neko mitično mesto zlitja, ki posameznika “zaceli” z drugim, je izkustvo nadidentifikacije, kjer se mnoštvo obrne v Eno. “Skupaj” je površina, na kateri stalno drsi – tega ni mogoče stabilizirati, izkusimo ga zmeraj znova na novo, bolj ko ga želimo formalizirati, večja praznina začne zevati v skupnem. Za politiko nerazrešljiva težava, za performans večni ideal.
