Šest ur performativne eksistence in šest ur gledalčeve prisotnosti. Metaforično vztrajanje lahko poteka obojestransko. Performans neprestanega vztrajanja se bori z zbujanjem notranjega in zunanjega delovanja. Dotakne se in najbolj šokira s preseki, ki razbijajo večno ponavljanje cikličnega gibanja in magnetnega odbijanja.
Gibanje skorajda popolne tišine je usmerjeno na oblačenje in slačenje Mandićevega erotizma, kateremu ni konca. Erotizem eksistira čisto vsakdanje in nezaigrano in gledalca potisne v vlogo voajerja. Mandić žival in Mandić človek, kakršen je že znan, se odraža pristno in z vstopanjem in izstopanjem v navidezno sfero gledalca ne spreminja svoje vloge. Lahko je divji bik, ki ga preganja mesena sla, poražen žrtvenik, lahko je tvoj prijatelj, ali pa prezenca vsakdanjega navidezno kultiviranega individuuma. Jurišićeva pa modra in neodrekljiva. Umetelna in pretkano iznajdljiva v svojem izmikajočem plesu. Pozornost je na gibu, materialnem zvoku in eksistenčnih ranah, ki si jih zadajata v borbi z lastno agonijo. Medsebojni intimni stik moškega poniža v njegovi neumnosti, žensko pa preslikava v podobi pokončnosti. Kaj vse je sposoben pretrpeti in odigrati in kaj vse je pripravljena sprejeti?
Centralni oder je le center brezmejnega dogajanja. Neprestano rušenje meja se izraža z dvorljivimi in hkrati zbadljivimi pogledi akterjev, ki se pojavljajo ravno ob največji prehodnosti obrobnega parterja. Oder je namreč z vseh štirih strani obdan z redkimi vrstami stolov, ki omogočajo prihode in odhode. Zdi se, da je odgovornost vztrajanja večkrat prenešena tudi na neaktivnega voaerja. Stik z njim je konstanten, nežen ali pa neposreden. Gledalec je lahko središče Jurišićeve osornosti in osvajanja, Mandićevega prijateljstva ali pa pride neposredno v stik z elementi, ki jih performerja neprestano uporabljata v svojem večnem oddaljevanju in približevanju. Črna katedrala spremeni svojo namembnost, stopnice primarnega parterja se večkrat spremenijo v abstraktne vzpone in padce, centralni oder pa s svojim robom ponazarja nevarnost ekstrema. Jurišićeva dvorano celo zapusti in voajerja diskretno opozori na vsakdanjost performansa.
Mizanscena je dinamična, statična, ciklična in centralna. Večno ponavljanje je v ekstremu nasilnosti ali pa mirovanja le še material. Tekanje, kotaljenje, preiskušanje medsebojne stabilnosti in večno padanje. Udarci, ki so močno slišni, zabolijo in zabodejo tudi voajerja. Ona v svojem kostumu vstraja in se ne pusti pretiranemu vdoru. Dovoljuje divje otipavanje in živalsko vohanje znoja, izmika pa se njegovemu večnemu cilju. On je oblečen v popolno izolacijo in hkrati vržen kot kos razkazujočega mesa. Oblečen v vse možno, da se lahko pokaže nagega, navidezno poraženega, prekrvavljenega morda celo darovanega, ki se bori v atmosferi lastnega znoja. Elementi scene definirajo distanco do intime, ali pa jo najbolj razgalijo. Ponjava v velikosti odra je tako lahko njuno najbolj kulturno medsebojno iskanje, ali pa sredstvo zakrivanja in medsebojnega mečkanja. Vse vidno je lahko v trenutku popolnoma skrito. Mučenje, lažji pretep in medsebojno izražanje pozornosti popestri kričeče rdeč sadni sok in kečap, ki se večkrat polasti tudi gledalca.
V performativnost neprestano vstopajo nadpisi Osmanagićeve, ki sodelujejo z glasbeno podlago. Glasba posega po mnogoterih žanrih in jezikih, se sklada z dogajanjem ali pa je z njim v popolnem nasprotju. Glasbo parodirajo nadpisi, ki pa se večinoma z absurdno vsebino le ludistično poigravajo. V vsej tej množici absurda so toliko bolj izpostavljene nekatere moralne misli, ki voajerja mentalno potisnejo v sam center igre, “saj absurd se zdravi z absurdnostjo”.
Vztrajanje je neprestano sedeti in sodelovati. Voajerja lahko večkrat zasrbijo pete po sodelovanju, ali pa ga preganja misel o njegovi nemoči. Performans spremlja parodični posmeh, ki je največkrat rezultat kombinacije igre in nadnapisov, čudenje ob neutrudljivem vztrajanju in medsebojnem uničevanju, lahko pa tudi zgražanje ob razgaljenem telesu, ki se loteva najmlajše publike.
Kvaliteta performansa je v neukrotljivi kvantiteti. Pomen naslova Skupaj je lahko razumljen v dialoškem odnosu med akterjema ali pa v odnosu akterjev do publike, ki jo neprestano motivirata in poživljata. Povsem vsakdanji gibi, ki so last vseh, so predstavljeni v drugačnem kontekstu in opozarjajo na perspektivo posameznika. Kaj vse smo pripravljeni zakriti pred sabo in ostalimi, kaj iskreno izraziti in kaj postaviti v ospredje našega življenja? Umetnost je vztrajati v istem in umetnost je Skupaj pisati z veliko začetnico.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.