Morda nam 50-letnica leta 1968 daje odvezo (ali pa zavezo), da spet razmišljamo o skupnosti in da sanjamo. In da citiramo Johna Lennona :)

»Sanje, ki jih sanjaš sam, so le sanje. Sanje, ki jih sanjaš skušaj, so resničnost.«

Mladi revolucionarji leta 1968 so imeli geslo: "Bodimo realni, zahtevajmo nemogoče."

Kdo si danes sploh še upa sanjati, ko pa se nam pogosteje dogaja, da se uresničujejo naše nočne more in strahovi, kot pa da bi se nam uresničile sanje. 1968 sicer ostaja inspiracija mnogih bojev, prelomov, tudi izbojevanih bitk, ampak  – v jeziku tistega časa – ljubezen ni zmagala. Kaj sanjati v času, ko so sanje le še ena izmed puhlic? Kaj zahtevati v času, ko biti realen ne pomeni ničesar več, saj realnost neprestano ukrivljajo za nas drugi.

Morda samo vztrajati pri tem, da leto 1968 še ni dosanjano. Morda je naša zahteva po nemogočem prav ta, da vztrajamo naprej. In mi vztrajamo z umetnostjo, to so naše sanje in naš boj – ter tudi zahteva! Za umetnost se bomo borili, da obstaja, da je svobodna, da je cenjena in da imamo dostop do nje. In festival Mladi levi je del tega boja in teh sanj.

Seks in 1968 in umetnost so najlepši par; Mammalian Diving Reflex bodo s svojo metodo socialne akupunkture sodelovali s starejšimi od 65 let in skupaj z njimi za festival Mladi levi naredili predstavo o romantiki in spolnosti. Ves moj seks ne bo samo predstava pričevanj o osebnih zgodbah, ampak predstava o nekem času, o neki generaciji, ki je nenazadnje tudi doživela 1968. Seks je vedno tudi odsev družbe, odnosov – se o njem lahko pogovarjamo, je užitek tabu ali je zapovedan? S kom se lahko družimo, s kom seksamo, kako smo skupaj?

Predstava Rooman pa je o ljubezni – o ljubezni v sanjah do pol človeka pol kenguruja. Fleur Elise Noble v predstavi, ki je zmes senčnega gledališča, projekcij, plesa občinstvo pelje s sabo v aličino luknjo, v luknjo sanj, v katero se sama neprestano vrača, da bi bila spet skupaj s svojo ljubeznijo, z Rumožem. Kako živeti, če so sanje lepše od budnosti?

Leja Juršić in Marko Mandić v Skupaj premikata meje performansa in hkrati s svojo investicijo zahtevata tudi gledalsko – 6 ur časa je namreč ogromno; a prav ta odločitev, da se gremo, nas prestavi v stanje, kjer ne moremo več odmakniti pogleda. Tudi mi se gremo do konca. In smo z njima – skupaj. In ko smo skupaj, tudi fizično, ne samo virtualno, se zgodi magija. In v kontekstu razmisleka o leto 68 funkcionira predstava Skupaj kot komuna, kot poskus, da bi s samim življenjem skupaj – z zavezo po skupnem času in prostoru že ustvarjali premike v skupnosti.

Na Mladih levih je letos neobičajno veliko »domačih« predstav – to je hkrati gesta afirmacije in gesta podpore. V razmerah, ki so vse prej kot optimalne, je za nami izjemna gledališka sezona!

Uroš Kaurin in Vito Weis z drugim delom herojev prehajata od reševanja sveta k reševanju sebe … ali pa gledališča. Je njune sanje dohitel realizem, pragmatizem ali je izbira bitke? Ali pa ne rešujeta ničesar več in sta samo za občinstvo – ta sveti gral gledališča – naredila predstavo vseh predstav.

Mare Bulc bo po več kot desetletju od Študije za zadnjo egoistično predstavo in po Zadnji egoistični predstavi tokrat na festivalu s Prvo altruistično predstavo, Bulčevim osebnim spopadom z razumevanjem artivizma. Misterij sove je čudovit primer sodelovanja – mednarodna koprodukcija, miniaturne lutke in osnovna zgodba iz predstave izpred 80 let, pa sodoben pristop, izjemna igralca animatorja, filozofska predevala zgodbe in režija, ki gledalcu ves čas spodmika tla pod pogledom.

Na festivalu bo tudi premiera – šesta predstava kolektiva Beton Ltd. Igrajo se z velikimi pričakovanji – od sebe, od občinstva, morda tudi velika pričakovanja povezana z novimi narativi, ideologijami, rešitvami – ki hitro udarijo ob čeri realnosti.

Siniša Labrović je legendarni hrvaški performer in vizualni umetnik, ob guslah poje tekst revije Gloria, naredil je reality show z ovcami, skrbel za zapuščene jugoslovanske spomenike … na Mladih levih bo tokrat z dvema performansoma, pripravljenima prav za Ljubljano: Burja v kozarcu vode in Ribarjenje.

Madžarski kolektiv dollaraddy prihajajo s predstavo Dom po Strindbergovi drami Pelikan. Predstava je v slogu Dogme, okleščena vsega, gledamo le igralce in njihove dialoge. Hkratna dramska hipergledališkost in oropanost vseh gledaliških »pomagal«; kot so luč, ton, kostumi, scenografija … predstavo spremeni v močno izkušnjo, kjer tekst in igralci švigajo med občinstvom.

Rudarske zgodbe je dokumentarna predstava, ki za temo jemlje jez, ki je popustil v brazilski zvezni državi Mina Gerais in s toksičnim blatom poplavil vasi in onesnažil reko; o okoljski in človeški katastrofi. Silke Huysmans in Hannes Dereere sta predstavo strukturirala kot zvočni zapis različnih glasov, ki jih na odru upravlja Silke v živo.

Neotenični prebivalci teme (ligofilija) Robertine Šebjanič so mladolevovsko nadaljevanje sodelovanja z Robertino – na festialu bomo gostili pogovor in pa odprtje rastave v osmo.zi.

Na festivalu bomo ponovno gostili Ano Boralho in Joaa Galanteja; prejšnjič sta v predstavi Atlas zemljevid sestavljala iz zgodb ljudi, ki so sodelovali, tokrat bodo po principu ruske rulete svoje zgodbe z nami delili mladi odrasli. Kdo so ti mladi, na katerih naj bi stala prihodnost, ki pa jim nikoli zares ne prisluhnemo.

Festivali so nekaj, kaj zmoti status quo in letos na festivalu gostimo plesno kompanijo Anti Status Quo iz Brazilije z dvema predstavama – Kameleoni so intervencije v javni prostor, telesa, polepljena z oglasi in stranmi revij se zlivajo z mestnimi kulisami izložb, sten, trgovin … Iz mesa in betona pa je zmes instalacije in plesne predstave, premikajoča se gmota teles in smeti, ki gledalce včasih vsrka vase, včasih pusti na obrobju, vsekakor pa določa njihovo premikanje.

Mogoče pa je festival Mladi levi za nas tista nemogoča zahteva, ki si jo v svoji realnosti postavimo vsako leto.