Komedija absurda.
Gospod in gospa Smith živita v Londonu in sta povsem običajen zakonski par. Ta večer sta na obisk povabila gospoda in gospo Martin. Ko čakata, se pogovarjata o nekem Bobbyju Watsonu, ki je umrl, kot se izkaže, že pred več leti. Pri vratih pozvoni in gostitelja se gresta preobleč. Služkinja Mary gosta ošteje, ker sta prišla z zamudo. Ko čakata, gospod in gospa Martin ugotovita, da sta se nekje že videla; da sta oba iz Manchestra, da sta se v London pripeljala z vlakom v tretjem razredu in da imata hčerko po imenu Alice – iz tega sklepata, da sta mož in žena. Pogovor med gostiteljema in gostoma se zatika, pri vratih pa kar naprej zvoni, vendar ni nikogar. Gospod Smith odpre po četrtem zvonjenju in pred vrati zagleda poveljnika gasilcev, ki je razočaran, ker pri Smithovih ni požara. Ker se nič ne zgodi, si prisotni začnejo pripovedovati zgodbe z malo ali nič smisla. Mary pove, da sta z gasilcem ljubimca.
Preden je Eugène Ionesco leta 1948 napisal Plešasto pevko, ni imel resnih ambicij postati dramatik. Kot je leta 1962 zatrdil v knjigi Notes et contre-notes, je bila njegova edina želja ta, da bi se naučil angleščine, zato si je priskrbel francosko-angleški učbenik konverzacije za začetnike ter se lotil proučevanja pogovornih fraz in jezikovnih klišejev. Prav v tem učbeniku je tudi naletel na angleški zakonski par Smith, njuno služkinjo Mary ter družinska prijatelja, gospo in gospoda Martin. Na tej osnovi je nastala igra, ki velja za enega najžlahtnejših primerov dramatike absurda in eno najbolj priljubljenih komedijskih predlog vseh časov.
Plešasta pevka z žanrsko oznako antidrama je satira na malomeščansko družbo. Z njo se je avtorju razkrilo, kako govoriti in ne povedati ničesar: »Smithova in Martinova ne znajo več govoriti, ker ne znajo več misliti; in ne znajo več misliti, ker ne poznajo več pomena čustev, ker nimajo v sebi nobenih strasti več; ne znajo več biti in zato lahko ›postanejo‹ kdor koli, kar koli; ker niso v sebi, niso nič drugega kot drugi ljudje, pripadajo neosebnemu svetu, so zamenljivi.« Dogajanje je alogično in podrejeno naključju, osebe ploske in tipizirane, zgodba razpada, dialoge pa rahljajo presenetljive asociacije in vratolomni miselni preskoki. Na jezikovni ravni so v besedilu številne puhlice, fraze, pregovori in besedne igre. Destrukcije jezika se je avtor lotil tako s ponavljanjem besed in fraz kot tudi z njihovo razgradnjo na nepovezane zloge in glasove.
