Kot je na novinarski konferenci povedala Barbara Hieng Samobor, je Plešasta pevka prvo Ionescovo besedilo. Po anekdoti naj bi ga napisal v želji, da se čim bolje nauči angleščine. Besedilo je sestavil po tem, ko je preštudiral knjižico najpogostejših angleških fraz, ki so večinoma vljudnostne. Plešasto pevko je opisala kot zelo natančno in virtuozno napisan kvintet, ki govori o udobni povprečnosti, hkrati gre za najžlahtnejši primer dramatike absurda.

Po besedah dramaturginje Eve Mahkovic besedilo v splošni percepciji velja za nekaj, kar je odmaknjeno od današnjega časa. Kup nesmislov, kar je v končni fazi smešno, a se s tem ne moremo povezati. Med študijem pa je uvidela, da temu ni tako ter da je komunikacija likov v Plešasti pevki pravzaprav komunikacija našega vsakdana. V primerjavi z drugimi besedili, tudi takšnimi, ki pripadajo realizmu, so po njenih besedah citati iz Plišaste pevke v vsakdanjih situacijah veliko bolj aplikabilni.

Gospod in gospa Smith živita v Londonu in sta povsem običajen zakonski par. Ta večer sta na obisk povabila gospoda in gospo Martin. Pogovor med gostiteljema in gostoma se zatika, pri vratih pa kar naprej zvoni, vendar ni nikogar. Gospod Smith odpre po četrtem zvonjenju in pred vrati zagleda poveljnika gasilcev, ki je razočaran, ker pri Smithovih ni požara. Ker se nič ne zgodi, si prisotni začnejo pripovedovati zgodbe z malo ali nič smisla, so o vsebini predstave zapisali v MGL.

Da Brea je povedal, da so igralci morali priti do tega, da so začutili, kaj je to bivanje znotraj nedogodka, "ker nedogodek je, ampak dogajanje pa obstaja". Predstava je za igralce izjemno izčrpavajoča, saj morajo, ob tem, da sedijo na stolih, ves čas držati napetost, da je zanimiva za gledalca.

Ionesco je po njegovih besedah nameraval napisati anti-dramo in v času nastanka se je Plešasta pevka brala kot kuriozum. Besedilo je označil kot "neke vrste učbenik jezikovnih klišejev, fraz, izpraznjenosti", a te fraze pravzaprav izgovarjamo tudi danes. Danes sanjamo v glavnem iste sanje, saj nas marketing in populizem usmerjata vanje. Vse povedano po besedah De Bree priča o tem, kako aktualen je danes Ionesco.

Figura v Plešasti pevki živi kot popolnoma dezorientiran begunec, ki niti več ne išče smisla. Zadovolji se s tem, kar je, pa čeprav je to neznosno. Tudi za nas se danes zdi, kot da živimo na vlaku, ki drvi v neznano. Glavna težava je naša inercija, ko čakamo, kaj nas čaka. Te naše neaktivnosti se bistveno premalo zavedamo, meni režiser, ki edini izhod in rešitev vidi v umetnosti.

Kostumograf predstave Leo Kulaš je povedal, da sta se z režiserjem v želji, da pridejo v ospredje igralci in besedilo predstave, odločila, da so vsi igralci oblečeni enako, razen lika gasilca. De Brea je dodal, da tudi danes obstaja uniformiranost pri oblačenje predvsem pri otrocih ter da živimo tipizirno modo. Zato je tudi v predstavi vse tipizirano razen lika gasilca, ki je edini vdor od zunaj.

V predstavi igrajo Iva Krajnc Bagola, Uroš Smolej, Lena Hribar Škrlec, Jaka Lah, Matic Lukšič in Jana Zupančič na posnetku. De Brea je tudi scenograf in avtor glasbene opreme, prevod podpisuje Srečko Fišer, lektorica je Barbara Rogelj, oblikovalec svetlobe Boštjan Kos, oblikovalec zvoka Sašo Dragaš.

Premiera bo v petek na velikem odru.