Znano je, da je Eugène Ionesco Plešasto pevko napisal, ko se je učil angleškega jezika in bil ob tem fasciniran nad nizanjem povsem nesmiselnih stavkov v učbeniku. Dandanes, ko marsikdo med nami uporablja spletne aplikacije za učenje jezikov, te občutke dobro poznamo. Mesece in mesece klikamo, poslušamo, beremo, pa še vedno se naš besednjak vrti nekje med »Imam dva nova svinčnika«, »Se vidimo jutri«, »Mi delamo krompirjevo solato« in »Ni denarja za irokeze«, smiselnega pogovora pa nismo zmožni. Kot če bi klepetali z dementnim bolnikom: pogovor eno uro teče kot namazan in s sogovornikom si povemo vse, ko pa nas nekdo vpraša, o čem je tekla beseda, pa … »Jˇai deux nouveaux stylos«, »Ci vediamo domani«, »Nous faisons une salade de pommes de terre« in »Kein Geld für Irokesen«. Stavki, četudi sami po sebi smiselni, zvodenijo, besede izgubijo pomen in se, tako kot v Ionescovi drami, razgradijo na zloge in glasove, s katerimi si veliko povemo, a bolj malo sporočimo.

Kljub temu je med tovrstnimi pogovori in besednjakom ter tem, kar je Ionesco razvil v svojem besedilu, ki je danes gotovo eno najbolj znanih del dramatike absurda, velika razlika. Četudi je Plešasta pevka na prvi pogled nerazumljiva, je Ionesco v njej predstavil družbo, ki postaja vedno bolj izpraznjena, ljudje v njej niso več sposobni močnega čustvovanja, odnosi in komunikacija med njimi pa razpadajo, saj izrečene besede nikomur nič več ne povejo. Drama absurda, katere glavni predstavniki so poleg Ionesca še Samuel Beckett, Arthur Adamov, Fernando Arrabal in Jean Tardieu, je vzniknila v sredini 20. stoletja, enem najhitreje spreminjajočih se obdobij človeške družbe. Svet si še ni opomogel od velike gospodarske krize, ko se je že spet grabilo po orožju in je divjala vojna. Spreminjali so se politični sistemi, na novo se je risal zemljevid sveta, razvijala se je tehnologija, spremenil se je način dela, na novo se je postavljala družbena struktura, tako v javnosti kot tudi v zasebnosti. Vse je ustvarilo idealne pogoje za širjenje novih idej, v ljudeh spodbujalo dojemljivost za tisto, kar je bilo drugačno, kar je prinašalo spremembe. Ko se človek znajde v situaciji brez jasno začrtane smeri, ko sta njegov položaj ali prihodnost negotova ali neznana, se kaj hitro zgodi, da gre vsakdo v svojo smer, da razmerja razpadejo, ideje se porazgubijo, posamezniki izgubijo vero v to, da imajo stvari sploh še smisel.

Absurdistična misel je odsotnost smisla in človekovo nezmožnost, da ga najde, videla točno v tem: v preplavljenosti sveta z neskončnim številom informacij in neprestanimi spremembami, ki vzpostavljajo tolikšno nestanovitnost, da v njej prav nobena stvar ne more biti gotova – niti odgovor na vprašanje, kaj je smisel. Če si upamo trditi, da sta bila hiter tempo sprememb in poplava novih informacij pomemben dejavnik pri oblikovanju absurdistične misli družbe v sredini prejšnjega stoletja, potem lahko zapišemo, da so razmere za preizpraševanje o nesmiselnosti danes še toliko bolj plodne. Konec koncev je dokaz za to dan absurda, ko lahko vsako leto 20. novembra sprejmemo absurd kot del našega vsakdana.

Beseda absurd pomeni ›nesmisel‹, nekaj, ›kar je v nasprotju z logiko‹. Preprostost te definicije je lahko razlog, da se z absurdom pogosto srečamo, hkrati pa omogoča tudi zelo individualno dojemanje pojma. Kar se nekomu zdi sprto z logiko, je drugemu morda povsem smiselno. In kar je nekomu tako neumno, da v to že skoraj težko verjame, drug vidi kot nekaj povsem logičnega. Morda je to postalo še očitnejše v desetletjih, ko se individualizem vse bolj širi. Ljudje smo izgubili kompas in nemalokdaj ne znamo več gledati nase kot družbo, pač pa nam je pomembno predvsem to, kako se vanjo umestimo kot posamezniki. Tudi to pripelje do najrazličnejših načinov mišljenja, do tega, da je vsakdo pripravljen na glas zagovarjati sebe in svoj prav, svojo logiko, misli drugih pa so nam le še smešne, nesmiselne, napačne, nelogične. In ko bi bilo prav, da stopimo skupaj, se ne znamo zediniti v ničemer. Velike družbene, politične in okoljske spremembe, s katerimi se soočamo, dokazujejo, kako je današnja družbena realnost postala tisto, čemur smo nekoč rekli absurd.

 Svet se je v zadnjih treh letih, denimo, spopadal s pandemijo; države, organizacije in posamezniki so se vsak po svojih najboljših močeh trudili za iste cilje – a vsak na svoj način. Vsaka odločitev, vsak ukrep, vsako dejanje je bilo napačno, nesmiselno, a je bilo istočasno tudi pravilno, povsem logično – odvisno, koga vprašaš. Po svetu divjajo vojne, vojna se je začela tudi na našem pragu. Prvi je vkorakal na dvorišče drugega, zakričal »Moje!« in drugega krivil, da ga je napadel. Pa se v svetu najdejo taki, ki trdijo, da je to povsem nelogično, in tisti, ki se jim zdi to edino smiselno – odvisno, koga vprašaš. Človek se je stoletja izživljal nad naravo, narava pa v zadnjih letih močno udarja nazaj. Katastrofe se vrstijo druga za drugo, nismo si še dobro opomogli od ene, ko se nad nas zgrne naslednja. Krivi smo sami, logično, ali pa je povsem brez smisla, da se trudimo stvari preprečiti, ker na vse skupaj sploh nimamo vpliva – odvisno, koga vprašaš. Odvisna od tega, koga vprašaš, je postala tudi človeška zgodovina. Ni več dejstev, so le še pripovedi. Kako naj si človek sicer drugače razloži, denimo, učni načrt, po katerem bodo mladino poučevali o tem, da suženjstvo ni bilo izkoriščevalsko, saj sta imela v tej ureditvi dobrobit tako zasužnjevalec, ki je služil na plečih izkoriščanih delavcev, kot zasužnjeni, ki je sicer garal brez plačila, a si je pri tem pridobil pomembna znanja in veščine, ki jih je kasneje domnevno lahko unovčil pri iskanju nove zaposlitve? Pravzaprav pa se ravno v takih trenutkih pokaže kruta resnica absurda modernega časa. Medtem ko smo nekoč absurd iskali v odsotnosti smisla, v prazni govorici, v nezmožnosti komunikacije, v odsotnosti odnosa, je največji absurd dandanašnji mogoče najti v najbolj koherentni misli, v najbolj izdelani ideji. Te ideje pa se najlažje, najočitneje in z največjim učinkom oblikujejo v politiki. Prav v politiki lahko že od nekdaj iščemo številne primere absurda, ki se preliva na vse ravni našega vsakdana; država je tisti organizem, ki se mu je absurdnost zajedla najgloblje v tkivo. Tako globoko, da smo prišli v Absurdistan.

Absurdistan je izraz, ki ga še danes uporabljamo za satiričen opis države, v kateri je absurd postal norma. Beseda je prvič zapisana leta 1971, od takrat pa so jo najpogosteje uporabljali disidenti vzhodnega bloka, kadar so se nanašali na Sovjetsko zvezo ali njene posamezne dele. Nekaj let kasneje je besedo uporabil tudi češki dramatik, pisatelj in politik Václav Havel, prvi demokratično izvoljeni predsednik Češkoslovaške po nenasilni žametni revoluciji, ki je končala štiri desetletja represije režima. Havel je bil eden ustanovnih članov skupine, ki se je borila za človekove pravice in je januarja 1977 objavila peticijo Listina 77. V njej so avtorji zahtevali svobodno mišljenje, demokracijo in spoštovanje človekovih pravic ter obsodili neskladje med zakoni in stvarnostjo v državi. Havel je v tej diskrepanci videl pomanjkanje vsakršnega smisla in logike ter režim poimenoval Absurdistan. Havla velja omeniti, ker absurda, v katerem so se znašli ljudje, ni poudarjal zgolj v svojem političnem delu, temveč je kot pisec to idejo predstavljal tudi v svojih delih ter na ta način prepletal umetnost s še kako konkretno resničnostjo. Havla sicer ne uvrščamo med dramatike absurda, je pa s svojimi deli zelo blizu Ionescu. Tudi sam je posvetil pozornost jeziku abstraktnih, nepreglednih struktur, ki jim je izpostavljen posameznik. Pogosto je obravnaval vprašanje oblasti in morale, a za svoja dela vedno trdil, da so le poziv gledalcu, da postane del spoznavnega procesa in da ne sme pustiti avtorju, da ga zadržuje v ideološkem varuštvu. Tako je iskanje smisla prepustil gledalcu, pa ne v tem, kar je bilo odigrano pred njim, pač pa v misli, ki jo je z odra prenesel v svoje življenje in na podlagi katere bo presojal smiselnost sveta, obstoja. Absurdizem predpostavlja, da je človeku njegovo okolje nerazumljivo in njegovo življenje posledično nesmiselno, a to nikakor ne sme biti izgovor, da se o tem ne preizprašujemo, da za to ne uporabljamo besed, jezika, ne oblikujemo misli.

Tudi Albert Camus je absurd človeka videl v njegovem neprestanem trudu iskanja smisla, čeprav naj bi bilo to iskanje že vnaprej obsojeno na propad, saj smisel ne obstaja. Desetletja kasneje bi nekateri kljub temu lahko trdili, da absurd v vsakdanu malodane ni več mogoč, saj so naši odnosi že tako skrhani, družba tako odtujena in komunikacija tako izpraznjena. Pa vendar: naj gre za učenje jezikov s pomočjo aplikacije, ki ponuja le niz nesmiselnih stavkov, ali pa za pogovor z dementnim človekom – mar ni ravno to dokaz, kako zelo si človek kljub vsemu še vedno želi navezati stik z drugim, kako zelo si človek še vedno želi najti smisel svojega obstoja, naše družbe, kako hlepi po odnosu, ki bi mu osmislil življenje, pa četudi se zdi, da nič od tega ne obstaja. Mar ni ravno to največji absurd, ki nas še žene dalje in ki nam edini preprečuje, da bi se kot družba razdrobili na zloge in glasove, kot se to zgodi z jezikom v Ionescovi Plešasti pevki?

Povezava: PDF gledališkega lista