Zvone Šedlbauer: Šentjakobsko gledališče stremi k všečni podobi, ne pa tudi servilnosti do občinstva (intervju)

Začetki Šentjakobskega gledališča Ljubljana segajo v leto 1920, ko je teater domoval na Florjanski ulici, ob cerkvi sv. Jakoba; od tod izvira tudi ime gledališča. Leta 1932 se je gledališče preselilo v Mestni dom, kjer se nahaja še danes. Z gledališčem sodelujejo profesionalni režiserji.

Režiser Zvone Šedlbauer (1944) je študiral na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) in se med študijem izpopolnjeval tudi v ZDA. Leta 1970 je bil med ustanovitelji gledališča Glej in tudi njegov režiser, pozneje tudi umetniški vodja. Delal je kot radijski, dramski, operni, lutkovni in televizijski režiser ter kot umetniški vodja in direktor Mestnega gledališča ljubljanskega in bil redni profesor za gledališko režijo na AGRFT.

Šentjakobsko gledališče Ljubljana velja za eno najstarejših repertoarnih gledališč v Evropi. Kot vsaka institucija je šlo najverjetneje tudi to ljubiteljsko gledališče v svoji zgodovini čez mnoge vzpone in padce. Kje na t.i. življenjski krivulji se nahaja danes?

Prva od velikih preizkušenj je bila druga svetovna vojna, ko je gledališče ohranilo svoj obstoj in identiteto ter nacionalno poslanstvo ter zdržalo vse pritiske tudi ob desetih žrtvah fašistične represije. Pozneje je gledališče delovalo na zavidljivi kakovostni ravni in doživljalo veliko priljubljenost. Med velikimi igralskimi imeni so med drugim nastopali Stane Sever, brata Lojze in Stane Potokar, Mira in Silva Danilova, Frane Milčinski - Ježek, Rudi Kosmač, Ančka Levarjeva, Saša Pavček, Nataša Barbara Gračner in Bine Matoh.

Dokaj mirno je bilo vse do usodne odločitve o selitvi oziroma grožnje, da bo gledališče moralo prenehati z delovanjem v hiši na Krekovem trgu. V pogajanjih se je uveljavila ponesrečena rešitev - kohabitacija poklicnega Lutkovnega gledališča Ljubljana, ki je inkorporiralo gledališče za mlade GML, z nami. Ob profesionalnem lutkarskem stroju je naš teater postal sopotnik, ki mora teči ob vozu. Odvzet nam je bil prostor, ki ga ljubiteljsko gledališče zaradi organizacije dela nujno potrebuje. Pozablja se, da je naše gledališče sestavljeno z igralci okoli 40 različnih poklicev, kar terja zahtevno načrtovanje vaj in predstav. Odvzeli so nam velik del vadbenih in uprizoritvenih terminov, tako se soočamo z akutnim zmanjšanjem števila ponovitev na velikem odru. Danes je študiranje uprizoritev v našem teatru zelo težko. To lahko trdim na podlagi več kot 40-letnih poklicnih izkušenj.

Prihajate iz profesionalnih gledaliških vod. V čem se Šentjakobsko gledališče, v katerem igrajo ljubiteljski igralci, razlikuje od poklicnih teatrov?

Igralci prihajajo z različnih poklicnih področij, med njimi so tudi izkušenj željni intelektualci - pravniki, prosvetni delavci, specialni pedagogi, zdravniki, pa tudi študentje, dijaki, obrtniki, taksisti, gospodinje, otroci. Z vsemi se da razpravljati o najzahtevnejših temah gledališča.

V nagovoru, objavljenem na spletni strani gledališča, ste med drugim zapisali, da ima ljubiteljstvo oziroma amaterstvo slabšalno, profano konotacijo. Čemu pripisujete to?

Ljubiteljstvo mnogi razumejo kot frfravo zabavo polno anekdot in smešnih, diletantskih zapletov, a gledališče mora ohranjati žlahtnejše poslanstvo - sporočilo in intelektualni naboj. T.i. praprvine gledališča, kot sta maska in nošnja kostumov, so za ljudi, ki želijo nastopati, zelo privlačne, manj pa je zainteresiranih za besedo oziroma za na rafiniran način izraženo misel, čutni in čustveni angažma ter občutek za pravo mero.

V vaši biografiji sem zasledila, da ste režirali veliko del slovenskih dramatikov in komičnih uprizoritev. Vas je zato pritegnilo Šentjakobsko gledališče, ki je bilo že v Kosovelovih časih znano po uprizarjanju slovenskih besedil, slovi pa tudi po komičnih predstavah.

So razlogi za vključitvene poteze repertoarnih elementov iz moje pretekle dediščine oziroma kariere. Med razlogi je tudi moja obsedenost z delom in občudovanje angažmaja, ki ga v gledališko delo vlagajo ljubiteljski igralci.

V gledališču se trudimo predstaviti komedijske tekste, ki imajo družbenokritično sporočilnost. Tako bi besedilo britanske avtorice April De Angelis Tamala težje uprizorili v kakšnem drugem profesionalnem gledališču, saj se ta na vse kriplje trudijo dokazati, da so del, če že ne nosilec estetskih in idejnih spektakelskih trendov, ki so med ljubljanskimi snobi v veljavi. Tako smo v slabem letu po londonski krstni uprizoritvi pridobili tekst, ki nam ga je avtorica velikodušno dovolila igrati po nižji ceni, saj je doumela naša prizadevanja ter naravo slovenskega gledališkega ljubiteljstva. Naše gledališče stremi k všečni podobi, ne pa tudi k udinjajočemu oziroma servilnemu odnosu do občinstva.

Če še ostaneva pri vašem prejšnjem delu. Med drugim ste bili med ustanovitelji Gleja, več let njegov vodja. Kako gledate na Glej danes?

Pohvalim lahko vodje in njihovo vztrajno prizadevanje, ki omogoča kontinuiteto. Kljub temu, da so opazne oscilacije pri kakovosti, ima to gledališče izostren smisel za gledališki eksperiment, zato sem prepričan, da bo s takšnim nadaljevanjem osmislilo svoje poslanstvo.

Gledališki kritiki vas opredeljujejo kot režiserja, ki verno sledi dramskim besedilom. Kaj menite o novodobnih režiserjih, katerih uprizoritve so večkrat zelo oddaljene od avtorjevega besedila?

Sem pripadnik t.i. celostnega gledališča, ki temelji na osnovnem sporočilu teksta in se izogiba teatralni efektomaniji in anarhoidni strukturi suspenzov zgolj zaradi iskanja nekakšne nove podobe za vsako ceno. Tudi nova podoba je lahko resna obligacija in pomembna estetska kategorija, ki pa jo je treba enakovredno oziroma pretehtano negovati. Vendar je vsebina in idejno stališče tisto, ki je na prvem mestu. Med slovenskimi režiserji nekateri prav tekmujejo v bizarnosti in v tem, da znotraj uprizoritve izpostavljajo uprizoritvene manj ali povsem nepomembne posameznosti, medtem ko množico drugih, bistvenih zanemarjajo.

Mislite pri tem na nenavadne preobrate, ko se denimo v Shakespearovi predstavi pojavi gestapovec?

Da, temu smo nekoč rekli šnops ideja. Uprizoritve nisem videl, prebral pa sem režiserjevo natančno genezo odločitve o gestapovcih. Pospremil jo je z zmagovitim vzklikom: "Jebiga, gestapovci bojo....!" V resnici ni nič storjenega, le besedilu je narejena škoda, režiser se je izognil celostnemu sporočilu uprizoritve, misleč, da je kot režiser - avtor pridobil na veljavi.

Med slovenskimi režiserji smeri, ki jo sam zagovarjam, pripada denimo Mateja Koležnik. Ona poskrbi, da je besedilo uprizorjeno do črke natančno, pri čemer ga osmisli na svoj avtorski način. To se mi zdi pošteno do avtorja in nenazadnje tudi do gledalca. Uprizoritve z režiserjevimi prebliski človeku odpirajo vprašanja o njihovih temeljih in razlogih zanje. Če razlogov ni, lahko govorimo o režiserskem voluntarizmu - povzdigovanju režiserjeve volje. Tak režijski postopek "ne potrebuje" nobene argumentacije.

Preizkusili ste se na več področjih režije. Bili ste radijski režiser, umetniški vodja MGL, profesor režije na AGRFT, nazadnje ste režirali Straussovo opero Netopir. Kaj od naštetega vam je predstavljalo največji izziv?

V operi je to zagotovo segment glasbe, ki na čustveno zavezujoč način izvabi določena stanja in razpoloženja. Glasba lahko tudi ovekoveči določene trenutke, denimo napove vstop igralca. Je kot dodana vrednost ali posebni učinek, do katerega se mora režiser opredeliti. Mnogi režiserji v operi iščejo nove podobe. Sam v Netopirju nisem imel teh ambicij, saj plahutave forme te briljantne komične operete - zaradi zahtevnosti jo raje imenujem opera - nisem želel kvariti s temačnimi odločitvami.

Tudi pri radiu je podobno kot pri operi vse usmerjeno v fineso zvočne podobe. To je lahko nauk za ostalo delo v gledališču, saj izkušnje radijskega snemanja in montaže vedno prav pridejo. Še vedno rad delam na radiu. Nazadnje sem se lotil obsežne režije Hvalnice norosti Erazma Rotterdamskega, ki je bila premierno predstavljena ob letošnjem dnevu reformacije.

Če se vrneva k Šentjakobskem gledališču, ki ga vodite od lani. Koliko igralcev trenutno premore?

Društvo Šentjakobsko gledališče Ljubljana ima trenutno 136 članov, pri čemer vsi ne pridejo do igranja. Mnogi se morajo zadovoljiti z zaodrskih delom. Seveda imajo vsi željo igrati, večkrat bi si želeli celo glavnih vlog, kar predstavlja velik izziv za umetniškega vodjo.

Kaj pripravljate v prihodnjem letu?

V začetku leta besedilo Toneta Partljiča Balada o Karolini Žašler v režiji Dušana Mlakarja ter dramo Kim Komljanec Zbeži v režiji igralca in pedagoga Borisa Ostana. To je besedilo o družbenem podpodju našega mesta, o katerem ljubljanski župan vedno opravi z mantro "najlepše mesto na svetu". Ob obeh sodobnih tekstih in njunih uprizoritvah gojimo velika pričakovanja.

V potrditev upravnemu odboru sem nedavno poslal tudi predloge za predstave nove sezone, med katerimi so Tango Slawomirja Mrožka v režiji Mareta Bulca, Črna komedija Petra Shafferja v režiji Matjaža Šmalca, drama Evgena Carja Štrki umirajo v moji režiji, satira po povesti Josipa Ribičiča Kokošji rod v režiji Žige Sedmaka ter uprizoritev za otroke po pravljicah Hansa Christiana Andersena, ki jih bo režiral Bogomir Veras.