Najuspešnejše predstave so v slovenskih institucionalnih gledališčih doživele v povprečju 200 ponovitev. Tako so denimo v ljubljanski SNG Drami na odru Male drame že 226-krat uprizorili predstavo Art Yasmine Reze v režiji Žarka Petana, ki je premiero doživela pred 17 leti. V Mestnem gledališču ljubljanskem se lahko z več kot 200 ponovitvami pohvalita Hagada, avtorski projekt Gregorja Čušina (247 ponovitev), ki je "živel" med letoma 2003 in 2013, in predstava Vse o ženskah Mira Gavrana v režiji Barbare Hieng Samobor, ki so jo od premiere leta 2005 uprizorili kar 236-krat.
Največja uspešnica v zgodovini Prešernovega gledališča je Linhartova Županova Micka v režiji Vita Tauferja, ki je imela od premiere leta 2001 do danes 252 ponovitev in je še vedno na programu gledališča, v SNG Nova Gorica pa okoli 200 ponovitev beleži predstava Iztoka Mlakarja Duohtar pod mus! režiserja Vita Tauferja, ki je nastala leta 2007 v koprodukciji z Gledališčem Koper.
Nekatere otroške predstave imajo več ponovitev, ker so bile premierno uprizorjene že pred mnogimi leti in so tako sčasoma postale klasične. V Lutkovnem gledališču Ljubljana imata takšen status Sapramiška Svetlane Makarovič v režiji Naceta Simončiča, ki so jo od premiere leta 1986 uprizorili kar 1728-krat, in Žogica Marogica Jana Malika v režiji Jožeta Pengova. Predstava, ki jo je pozneje obnovil Matjaž Loboda, je od leta 1951, še v času nekdanje Jugoslavije, doživela 1371 ponovitev. Obe sta še vedno na sporedu.
Visoko številko ponovitev pri otroških predstavah beležijo tudi v Mini teatru, kjer so denimo predstavo Ivane Brlić Mažuranić Čudovite dogodivščine vajenca Hlapiča, ki sta jo režirala Ivica Buljan in Robert Waltl, od premiere leta 1999 uprizorili že skoraj 500-krat. Z več kot 200 ponovitvami pa se lahko pohvalijo Palčica, Obuti maček, Sneguljčica, Žabji kralj, Sapramišja sreča, Volk in kozlički, Pekarna Mišmaš in Zvezdica Zaspanka.
Veliko ponovitev dosežejo tudi nekatere predstave komercialnih gledališč. To je razvidno iz statistike največjih uspešnic mengeškega Špas teatra: komedija 5moških.com Jurija Zrnca je od leta 2006 doživela 443 ponovitev, 5žensk.com Tijane Zinajić pa od leta 2005 402 ponovitvi. Projekt Vida Valiča in Denisa Avdića Udar po moško je bil od leta 2011 na ogled 223-krat, projekt Lada Bizovičarja Slovenska muska od A do Ž pa od leta 2012 211-krat.
Vendar, kot je opozorila Kraigher, ne gre primerjati komercialnih in institucionalnih gledališč, saj imajo komercialna povsem drugačne cilje. Ponujajo pretežno produkcijsko in tehnično nezahtevne predstave, ki lahko gostujejo po najrazličnejših odrih. Obenem je treba vedeti, da te predstave niso podprte z javnim denarjem.
Po mnenju Kraigher je naloga institucionalnih gledališč, da občinstvu ponudijo umetniško kar najbolj kakovostne uprizoritve. Težava, ki jo opaža, je v množični produkciji, saj marsikatera predstava doživi le osem ali deset ponovitev, nato pa gre z repertoarja. Ob tem se Kraigher sprašuje, ali bi bilo smiselno zmanjšati produkcijo na račun kakovosti in tako zagotoviti, da bi se vrhunske predstave ohranjale pri življenju dlje časa.
Ob tem je spomnila na Peera Gynta v režiji Slobodana Unkovskega in produkciji ljubljanske Drame, izjemne predstave iz začetka 90. let prejšnjega stoletja. Za upodobitev Ibsenovega protagonista je Igor Samobor prejel tudi Borštnikovo nagrado, a so predstavo zaradi odločitve gledališča umaknili z repertoarja, čeprav je bila dvorana ob zadnjih ponovitvah vselej nabito polna.
Če bi si želeli ustvariti jasnejšo sliko o tem, kako uspešne so slovenske predstave, bi morali po mnenju Kraigher narediti primerjalno študijo z drugimi državami. Kot primer dobre prakse v tujini je izpostavila diplomsko predstavo Ljubiše Ristića Bolha v ušesu, ki so jo v beograjskem Jugoslovanskem dramskem gledališču igrali več kot 40 let, in sicer v isti zasedbi vse do smrti enega izmed igralcev. Nedavno pa naj bi Ristić to komedijo ponovno postavil na oder.
Dobra predstava po mnenju Kraigher, ki je bila tudi selektorica zadnjih dveh festivalov Borštnikovo srečanje, vselej komunicira s časom, v katerem nastaja, pri čemer ni nujno, da vključuje neposredne aluzije na družbeno ali politično dogajanje. Tematska aktualnost uprizoritev pa v okviru večjih gledaliških institucij ni zlahka uresničljiva, saj narava njihovega dela in financiranja zahteva, da načrtujejo repertoarje za dve leti vnaprej. Tu so v prednosti neinstitucionalna gledališča.
Kraigher je še opozorila, da v Ljubljani nastaja precej več gledaliških uprizoritev kot drugod po Sloveniji in v zamejstvu. Ta delež v zadnjih letih znaša okoli 70 odstotkov.