Plejada brezplačnih dogodkov, ki jih organizatorji zbirajo vse leto in oglašujejo za zelo kakovostne, kar jih večina tudi je, se morda sliši popolno tako za otroke kot starše, vsaj tiste s tanjšo denarnico. A tako idealno vendarle ni. Brezplačne vstopnice je namreč potrebno prevzeti na točno določen dan oz. kar uro, saj gredo kot za med. Pred blagajno se za vstopnice vsako leto vije dolga vrsta.
Marsikateri družini vstopnice omogočijo ogled predstave, ki jo je zamudila minulo leto oz. v rednem programu gledališč. Toda vstopnice za predstave razdelijo že v prvih dveh urah delitve. Malo manj sreče je potrebno imeti pri vstopnicah za delavnice. Dopoldanske so običajno namenjene vrtcem in šolam, popoldanske pa posameznim otrokom oziroma družinam. Veliko jih je posvečenih okoljevarstveni temi, ki so jo izbrali ob letošnjem nazivu Ljubljane kot zelene prestolnice Evrope.
Otrokom je na voljo okrog 140 delavnic, na katerih lahko ustvarjajo in se mimogrede tudi kaj naučijo. Če otrok, tako kot 13-letni Nejc, ki se je kratkočasil na delavnici Rišemo s svetlobo, izjavi, da je "svetloba ena najpomembnejših stvari na tem svetu", potem ne gre dvomiti o izobraževalnem učinku delavnic.
Letos se na festivalu prvič predstavljajo tudi mednarodne produkcije. Tako je v Hiši otrok in umetnosti v interaktivni poetični predstavi Glava glavi / Tete a tete mlade nadebudneže animiral francoski igralec Jimmy Lemos, in sicer francosko govoreče iz francoske šole oz. vrtca v Ljubljani kar sam, slovenske otroke pa skupaj s kolegom Anžetom Virantom. Projekt francosko-kanadske kiparke Natali Fortier ter dramaturginje in režiserke Mateje Bizjak Petit je zamišljen kot preplet razstave in predstave. Kot je povedala Bizjak Petitova, si je Fortierjeva želela, da bi njene kiparske stvaritve zaživele tudi na odru in obenem v rokah in domišljiji otrok.
Tako je po Virantovih besedah omogočen drugačen pristop v podajanju umetniških vsebin otrokom. Težko bi govorili o klasični razstavi, saj se otroci lahko umetnin dotaknejo, jih primejo in se z njimi igrajo, s čemer se vzpostavi tudi gledališki prostor, ki ga soustvarjajo. Gledališki del temelji na besedilu Rainerja Marie Rilkeja Pismu mlademu pesniku. Kot je poudaril Virant, ki po odhodu Lemosa sam animira otroke, je to tudi odraslim težko razumljiv tekst, saj literat med drugim preizprašuje vlogo umetnika.
Vendar prav tu nastopi čarovnija. Otroci se ob zagonetnih Rilkejevih besedah, kot denimo "Poskusite ljubiti vprašanja sama, kot zaprte cvetove in kot knjige, napisane v nekem hudo tujem jeziku," ali "Veste, vseh stvari se ne da povedati, kakor bi nas radi prepričali. Skoraj vse, kar se zgodi, je nerazložljivo," od srca zabavajo in hihitajo.
Obenem tudi dobro prenesejo, ko animator z lutke odtrga glavo. Najprej sicer zavlada tišina, kot nekakšna gledališka napetost, ko pa ugotovijo, da je vse le igra, se sprostijo, je pojasnil Lemos. Prepričan je, da bo otrokom nekaj besedila, ki teče kot glasbena podlaga igri, odzvanjalo tudi pozneje. Še pomembneje se mu zdi njihovo doživetje predstave.
Na vprašanje, ali se boji, da kakšni otroci predstave vendarle ne bodo vzeli za svojo, je odvrnil, da ima večje težave z umirjanjem preveč navdušenih otrok.