Skoraj 100 let po smrti je Cankar s svojo literaturo in idejami v kritikah, govorih in esejih še vedno aktualen. Njegovi opisi družbene neenakosti, siromaštva, zapostavljanja revnih, fizičnega in psihičnega nasilja močnejših nad šibkejšimi, izkušnje nenačelnosti, trpljenja ljudi z roba družbe in slabega odnosa do otrok, so zelo zgovorni tudi danes.
Cankar obenem psihološko zelo prepričljivo opisuje večne človeške dileme in težave, kot so doživljanje osamljenosti in nepotrebnosti, hrepenenje in obup, strast in obžalovanje, krivdo in samomučenje, iskanje odnosa do telesnosti in duhovnega sveta, opiše pa tudi doživljanje bolezni, umiranja ter spraševanje o življenju po smrti, je povedala poznavalka Cankarjevega opusa, ki se med drugim podpisuje pod monografijo Ljubezen in krivda Ivana Cankarja.
Cankarjev opus je zelo obsežen in presega 30 knjig, svoj čas je prehitel tudi v vsebinskih in estetskih pogledih. Cankar je bil prepričan, da bodo imela njegova dela trajno vrednost, dokler bo zvest resnici. V Beli krizantemi (1910) je pojasnil svoje nazore o bistvu in pomenu svoje literature in zapisal: "Dokler sem zvest resnici, sem zvest sebi; dokler delam v njenem imenu, bo moje delo rodovitno, ne bo ovenelo od pomladi do jeseni...!".
Močan je bil v prozi, bil je prvi mojster moderne slovenske drame. Manj je bil kos poeziji, v kateri je v začetku ubiral stopnje za Simonom Gregorčičem in potem za Francetom Prešernom. Pozneje je skoraj povsem prenehal pesniti in se scela posvetil črtici, povesti, noveli, romanu in drami.
Cankarjeve napredne ideje in zavzemanje za narod večkrat izrabljeni za ideološke namene
V kulturnopolitičnem delovanju je bil Cankar kandidat socialdemokratske stranke, zavzemal se je za šibke in izkoriščane ljudi, zoper "gnilo družbo, ki izkorišča in izrablja milijone delavnega ljudstva, zato da se bogato redi par stotin ljudi, ki žanjejo, dasi niso sejali", je avtorja citirala literarna zgodovinarka. Kot meni, so Cankarja in njegova dela zato, ker je zastavil vso svojo moč za pravice zaničevanih, se zavzemal za pravico do narodovega obstanka, za zedinjeno Slovenijo in s svojimi izvrstnimi literarnimi deli ujel korak s takrat vodilnimi smermi v evropski književnosti, marsikdaj interpretirali ideološko, za svoje potrebe.
Cankar ima v svoji literaturi zelo veliko socialnih in etičnih sporočil, težava pa po besedah Avsenik Nabergoj nastane, če se jih obravnava izolirano, površno, zunaj konteksta njegovega življenja in dela, saj se tako njegova prava podoba izkrivlja.
Cankarjeva vizija naroda: "Jaz, bratje, pa vem za domovino in mi vsi jo slutimo."
V letih pred izbruhom prve svetovne vojne je bil Cankar kritičen do politike Avstro-Ogrske in si je javno prizadeval za enakopravno skupnost jugoslovanskih narodov. V črtici Lepa naša domovina (1909) je upodobil vizijo drugačne domovine: "Jaz, bratje, pa vem za domovino in mi vsi jo slutimo. Kar so nam siloma vzeli, za kar so nas ogoljufali in opeharili, bomo dobili povrnjeno in poplačano s stoterimi obrestmi! Naša domovina je boj in prihodnost; ta domovina je vredna najžlahtnejše krvi in najboljšega življenja."
Leta 1913 je vojno razglasil za "jugoslovansko veliko noč". Ugotovil je, da so zmage balkanskih držav potisnile jugoslovanski problem v ospredje evropskega zanimanja in da so Slovenci šele zdaj spoznali, "da nismo samo Slovenci, še manj pa samo Avstrijci, temveč da smo ud velike družine, ki stanuje od Julijskih Alp do Egejskega morja". Obenem pa je odločno zavračal novoilirske ideje o opuščanju slovenskega jezika v korist hrvaščine ali srbohrvaščine oziroma o postopnem spajanju južnoslovanskih jezikov in kultur; prav nasprotno, po njegovem bi Slovenci morali narediti več za svoj narodni razvoj in obstoj, je njegovo vizijo naroda opisala Avsenik Nabergoj.
Cankar na šolarjem prijazen način
Na vprašanje, kako bi lahko Cankarjeva dela predstavili šolarjem, da se jim ne bi zameril že v osnovni šoli, Avsenik Nabergoj predlaga, da bi se najstnikom Cankarjevo življenje in ustvarjalnost predstavilo prek njegovih del, tudi risb in pisem iz obdobja, ko je bil približno njihovih let, saj je začel ustvarjati že pri 15. letih. Morda bi z večjim zanimanjem brali, kako humorno je opisoval svoj prvi šolski dan, kako se je počutil v šoli, v kakšnih odnosih je bil z učitelji in kakšne težave je imel na primer pri fiziki, iz katere je padel na maturi, razmišlja Avsenik Nabergoj, profesorica za književnost na Univerzi v Novi Gorici in znanstvena sodelavka na ZRC SAZU.
Cankarjeve osebnosti ni mogoče preprosto označiti, je zapisala Avsenik Nabergoj. Nanj je močno vplivala revščina domače družine, pozneje ga je pretreslo več dogodkov, verjetno še najbolj materina smrt in grozote prve svetovne vojne. Literaturo je začel pisati že zgodaj in nikoli ni dvomil o svoji nadarjenosti. Kot pravi njegov bratranec Izidor Cankar, je bil zgodaj "samozavesten in piker", z ironijo, ki je imela vzorno logiko, toda obenem je bil "po naravi usmiljen, do samopozabe nesebičen in v dnu svojega srca otroško skromen".
Ob jubileju številne prireditve v Ljubljani in na Vrhniki
V torek, na dan Cankarjevega rojstva, se bodo literatu poklonili ob njegovem spomeniku pred Cankarjevim domom (CD), kjer bo ob kulturnem programu zbrane nagovorila generalna direktorica CD Uršula Cetinski. Zvečer pa v CD vabijo na ogled filma Idealist po romanu Martin Kačur, po katerem bo pogovor z glavnima igralcema Mileno Zupančič in Radkom Poličem.
V dvorani SAZU bo mogoče ob 11. uri prisluhniti predavanju akademika Janka Kosa z naslovom Ivan Cankar med Cervantesom in Shakespearom, zvečer na Rožniku pa se obeta proslava, ki jo bodo sooblikovali literati Jasmin B. Frelih, Polona Glavan, Katarina Marinčič, Mojca Kumerdej, Suzana Tratnik, Draga Potočnjak, Vlado Žabot, Ivo Svetina in Saša Vuga.
Na Vrhniki se bo s slavnostno akademijo in odprtjem razstave Lele B. Njatin Narod si bo pisal sodbo sam začel tradicionalni mesec, posvečen spominu na Cankarja.