Silvija Jovanovič: V Šentjakobskem gledališču si zaradi ljubezni do igranja (intervju)

Že od leta 1985 ste igralka v Šentjakobskem gledališču Ljubljana. Menda ste oder zapustili za dalj časa le enkrat, ob rojstvu hčerke. Dejavni ste tudi na drugih področjih gledališča, kot predsednica njegovega nadzornega odbora, več let ste bili tudi članica upravnega odbora. Gre vse te dejavnosti pripisati vaši ljubezni do igranja ali do Šentjakobskega gledališča?

Ljubezen do igranja me spremlja že vse od rojstva. Igranje je tisto, za kar sem poklicana. Ker se nisem šolala na tem področju in se zato ne morem profesionalno ukvarjati z igranjem oziroma si ne morem s tem služiti kruha, večkrat rečem, da je igranje postalo "desert namesto kruha". To sodi v okvir ljubiteljskega gledališča, kjer si zraven zaradi ljubezni do igranja, ali pa te ni. Tekom let se je razvila tudi ljubezen do Šentjakobskega gledališča. V kakšnih obdobjih je bilo sicer težko, saj smo ustanova kot vse ostale in včasih ni vse tako, kot bi si človek želel. V takšnih trenutkih pomislim, da lahko grem iz gledališča, ob čemer vem, da gledališče ne bo šlo nikoli iz mene.

Kako deluje to menda edinstveno ljubiteljsko repertoarno gledališče v Evropi?

Tako pravijo in do danes še nihče ni ovrgel te trditve. Gre za ljubiteljsko repertoarno gledališče, ki je stalno delujoče. Ljubiteljskih gledališč je po Evropi veliko in je marsikatero tudi starejše. Ta starost in zgodovina gledališča, ki je bilo ustanovljeno davnega leta 1921, se čuti. To so povedali tudi tisti, ki so letos čakali v stavbi gledališča na avdiciji.

Bi lahko povedali kaj več o letošnji avdiciji?

Zadnjo avdicijo smo imeli pred petimi leti, to je, kar pomnim, najdaljše obdobje med avdicijami. Običajno smo jih pripravljali na dve leti. Včasih kakšno avdicijo naredimo tudi za konkretno predstavo ali pa je interne narave, tokrat pa smo pripravili redno avdicijo za sprejem novih članov. Nanjo so se prijavili zelo različni posamezniki, veliko je bilo - kar je redkost - tudi moških. To je tudi sicer težava v teatru. Za gledališke vloge se namreč bolj zanimajo ženske, vlog pa je v dramatiki več moških, kar vsakič predstavlja izziv za sestavljanje igralske ekipe. Letos se je na avdicijo prijavilo 100 večinoma zelo nadarjenih kandidatov, zato smo jih v gledališče povabili kar 35. Sicer je v gledališču 150 članov, od tega jih je trenutno aktivnih približno 80.

Zraven ste bili tudi v zgodbi, ko so vas pred nekaj leti želeli preseliti iz vašega "doma" na Krekovem trgu. Zdaj je že minilo toliko časa, da lahko ocenite, kako so te spremembe - ohranjen oder na Krekovem ter upravni in vadbeni prostori na Vodnikovem trgu - vplivale oziroma še vplivajo na delovanje gledališča.

Takrat smo dosegli dogovor z Mestno občino Ljubljana, konkretneje z županom Zoranom Jankovićem, da smo obdržali naš oder. Treba je poudariti, da je Šentjakobsko gledališče na Krekovem trgu imelo svoj sedež več kot 80 let, zato je bilo žalostno, da so sploh prišli na idejo, ne glede na strategijo razvoja kulture, ki je bila osnova za preselitev. Ni šlo toliko za stavbo kot za tradicijo. Med pogajanji so nas vprašali, kam bi šli, če bi bil potres.

Zgodba je pustila pečat na gledališču in na našem delovanju, saj imamo manj prostora, ker si ga delimo z gledališčem za otroke in mladino znotraj Lutkovnega gledališča Ljubljana (LGL). Sožitje z novim upraviteljem LGL obstaja. A treba je vedeti, da je lutkovno gledališče prišlo v to stavbo v 80. letih, ko smo bili mi tam že več kot 30 let let, in je takratno vodstvo Šentjakobskega gledališča lutkarjem ponudilo možnost, da pridejo v hišo. Zdaj pa smo skoraj mi ostali brez strehe nad glavo. To je tako, kot bi otroci iz hiše vrgli svoje starše in jim potem milostno pustili, da bi tu in tam v njej lahko prespali. A naj poudarim, z ansamblom LGL smo se ves čas dobro razumeli, to grdo zgodbo je zakuhala politika.

Če se vrneva k igranju. Kako potekajo vaje. Koliko potrebujete v povprečju za eno predstavo? V nekem intervjuju ste dejali, da se delo ni spremenilo, da pa je discipline manj, kot jo je bilo nekoč.

Res je, discipline je danes manj. Ko sem začela v tem gledališču, je bil problem že, če si na vajo zamudil eno minuto. Zaradi današnjega hitrega tempa življenja pa z vajami, ki so običajno razpisane za 19. uro, včasih začnemo tudi ob 19.30. A gre zgolj za disciplino v časovnem smislu. Z nami delajo profesionalni režiserji, ki so navdušeni nad našo discipliniranostjo, ljubeznijo in entuziazmom, ki ga imamo kljub temu, da večina na vaje pride po službi.

Vaje potekajo dva meseca pred predstavo, zadnje 14 dni tudi konec tedna - temu pravimo "maraton". Nekoč so bili študiji dolgi tri mesece, v zadnjem času pa se zgodi, da kakšno predstavo zvadimo tudi hitreje.

Kot ste omenili, z vami delajo profesionalni režiserji, med katerimi so denimo Mile Korun, Diego de Brea, Gašper Tič. Kako pa na vas gledajo profesionalni igralci?

Veliko profesionalnih igralcev je začelo igrati na naših odrskih deskah. Šentjakobsko gledališče je nekakšen poligon za bodoče igralce, zato obstaja spoštovanje do našega gledališča. Pred leti je bilo med vrsticami tu in tam čutiti vzvišeno držo, češ to so pa amaterji. Zadnja leta pa smo priča medsebojnemu druženju. Večkrat si tudi oni pridejo pogledat naše predstave, ne le mi njihovih. Tudi sicer nam pomagajo s svojimi nasveti. Prav lepo sožitje je nastalo v zadnjih letih. K temu je gotovo pripomogel tudi Gašper Tič, ki je velik ljubitelj gledališča, pa tudi "ljubitelj ljubiteljev". Njegovi prijatelji iz profesionalnega okolja, ki si pridejo pogledat naše predstave, se čudijo našemu entuziazmu in ljubezni, ki v profesionalnih gledališčih včasih umanjka, saj je igralec tam v prvi vrsti v službi.

Predstave imajo pri vas tudi po 180 ponovitev. Vi igrate v štirih predstavah, ki so trenutno na repertoarju gledališča. Kako to uskladite s svojo službo in dejavnostmi v zasebnem življenju?

Vedno sem dajala prednost gledališču. Večino časa sem bila zaposlena kot samostojna podjetnica in sem lahko delovni proces prilagajala gledališču. Ne morem govoriti o usklajevanju, ker je moja prva ljubezen gledališče in ostalo prilagajam njemu.

V novi predstavi Gašperja Tiča Ugrabitev v naslovni vlogi nastopate prav kot podjetnica. Vam je bilo lažje, ker imate lastno izkušnjo na tem področju?

Morda mi je bilo lažje, kot bi bilo denimo neki medicinski sestri, ker imam izkušnjo borbe v krutem poslovnem svetu in vem, "kako se znajti v podganji bitki preživetje".

Šentjakobsko gledališče je znano po izvedbi lahkotnejših predstav, večinoma komedij. Kaj je botrovalo odločitvi za tako ostro politično satiro?

Ljudje radi gledajo lahkotnejše predstave, zato je tudi naš repertoar komedijsko naravnan, vendar je treba poudariti, da ne gre za predstave s plehko tematiko. Tičja kletka govori o homoseksualni ljubezni, kar ni lahka tema, Mali diktator o odnosu do vojne. Predstava Ugrabitev temelji na besedilu italijanskega avtorja Daria Foa, ki je zelo kritičen do družbe, predvsem do politikov in bogatašev. Osnovni tekst je ohranjen, a je Tič več kot 50 odstotkov besedila prilagodil in prestavil v slovenski prostor.

V predstavi Tičja kletka ste se preizkusili kot asistentka režije. Vas mika tudi področje režije, ali ostajate v igralskih vodah?

Spoprijela sem se tudi z režiserko taktirko in lahko rečem, da mi je šlo dobro od rok. Mislim, da ima vsak igralec v sebi tudi zametke za režijo, saj se mora skozi ustvarjanje "videti tudi zunaj sebe". Ideja za Tičjo kletko je bila moja. Takratni umetniški vodja Gregor Čušin je imel posluh za idejo, ki sva jo potem z Gašperjem Tičem realizirala. Sicer sem režirala tudi svojo monokomedijo Nageljnova torta, ki sem jo predstavljala po vsej Sloveniji. Z režijo se ukvarja hči Sara Lucu, ki jo zdaj študira na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, jaz pa ostajam igralka.