Kako je potekalo delo s priredbo?

Priredba je bila nujna, ker Mala čarovnica ni dramski tekst, čeprav se danes tudi sam sprašujem, zakaj sem delal to priredbo − pač nisem vedel, da je Diego tak idiot. Nisem vedel, da bo naredil s predstavo to, kar je, in najbolj me boli, da je predstava celo mnogim všeč. Ne zdi se mi, da ima predstava kakršnokoli zvezo s Preußlerjem ali njegovim delom. Prevod je sicer že bil narejen, delo pa je eno od Preußljerjevih popularnejših.

Kako to, da ste ravno vi delali priredbo?

Jaz sem predlagal Malo čarovnico kot potencialni material. SNG Drama ni imela programa za otroke in sem Iva Bana prosil, da bi šli v koprodukcijo z Rozinteatrom za mojo solo otroško predstavo, Kako je Oskar postal detektiv, ker s koprodukcijami dobi Rozinteater točke na razpisu. Nato se je Ban spomnil, da bi bilo tudi sicer dobro, da Drama razvija gledališče za otroke. Igor (Samobor, op. p.) to nadaljuje in meni se zdi super. Ban me je vprašal, kaj predlagam, in predlagal sem Malo čarovnico, eno mojih ljubših knjig iz otroštva. Zdi se mi zanimiva zgodba o razmerju med dobrim in slabim. Videl sem že več izvedb knjige, lutke in risanko, ampak jaz sem naredil svojo priredbo. Izbral sem prizore, ki so se mi zdeli bolj gledališki, besedilo je hvala bogu v gledališkem listu, če ga ne bi bilo, bi se mi zmešalo – grozno se mi zdi, ker se na odru dogaja nekaj čisto drugega, kar nima zveze s priredbo. Vizualno je predstava zelo zanimiva, zato je ljudem všeč. Temeljni greh do avtorja pa je po mojem mnenju ta, da v predstavi razmerje med dobrim in zlim sploh ni obravnavano. Hudobijo in zlobo imenujejo nagajivost, a to razmerje ni v redu in boli me, ker sem delal to priredbo. O tem sem sicer že pisal v svoji kolumni v Večeru, ampak tega ne berejo v Ljubljani.

Torej so v predstavi stvari prikazane lepše, kot bi morale biti?

Osnovne ideje, konflikta med dobrim in zlim, ni. Mala čarovnica razume, da si dobra čarovnica, če delaš dobra dela, resnica pa je obratna – dobra čarovnica si, če delaš slaba dela. To je tudi problem našega sveta globalno. Poleg tega pa je še polno neumnosti, na primer vloga botre Ropotavze. Mislil sem, da bodo uporabili malo več igralcev glede na to, da so javni zavod s stalno zaposlenimi. Presenetilo me je, da so se odločili za multimedijsko predstavo. Tako botro Ropotavzo, ki je stara tisoč let, kot tudi Malo čarovnico, ki je stara stodevetindvajset let, igrata dve igralki enake starosti! Že to je nekaj čisto drugega in se res sprašujem, zakaj sem sploh delal priredbo. Še bolj absurdno se mi zdi, da imam v pogodbi zapisano, da nihče ne sme igrati predstave do leta 2018, razen SNG Drame – se pravi, da je do takrat ne morem dati igrati amaterjem, kar bi se meni zdelo bolje.

Torej kot avtor niste imeli nikakršne vloge pri oblikovanju režije, predstave?

Ne, ne vem, če sem jo kdaj sploh imel. Pač narediš priredbo in jo prepustiš režiserju. To je normalen postopek, nič posebnega, ampak v tem primeru ... No, saj tudi Diego ni kriv, on je delal, kot je pač delal. Moje delo mu je bilo očitno samo v napoto. Tudi Preußler mu je bil v napoto. Ne vem, zakaj potrebuje priredbo … Prizadelo me je, da se je to zgodilo v Drami, še bolj me je prizadelo, da je mnogim všeč, in to takim, za katere sem mislil, da bodo bolj kritični. Ne vidim, v čem je razlika, če je v Drami reality show od POP TV ali pa ena taka poenostavljena predstava. Predstava, ki ne pove bistva, ki ne pove, v čem je razlika med dobrim in zlim.

Slaba.

Imel sem srečo, da nisem mogel na premiero, ker sem imel istočasno neko drugo svojo predstavo. Prišel sem na prvo dopoldansko predstavo, žena pa me je mirila, da nisem povsem znorel. Včasih sem imel Diega rad, ampak od takrat ga še nisem srečal.

On ve?

Upam, da je to vedel že pred premiero (smeh). Po moje si je že lahko mislil, ne vem, nisem mu pisal. Če me kdo vpraša, povem. Prvi dan sem govoril tudi brez tega, da me je kdo vprašal. Nato pa sem nehal (smeh). Dobro, tako pač je, tudi jaz kdaj kaj zamočim. To ni ravno edina predstava, pri kateri sem imel pripombe, če sem že iskren.

Ni bistvo otroških predstav v jasni meji med dobrim in zlim? Potem, ko enkrat odrastemo, nam to ni več tako zelo jasno.

Verjetno, ja. Ta predstava je pač narejena kot fascinacija, enim je to všeč … Meni se to zdi isto kot nacionalna televizija, ki sledi trendom komercialne − to je znak, da tudi SNG Drama sledi komercializaciji, ki meni ni blizu. Če ne bi naredil priredbe, ne bi niti vedel, da se to dogaja. Vem pa, da je bil obisk ogromen, kar je super, ljudem je očitno všeč.

Katere pogoje mora izpolniti dobra otroška predstava?

Gotovo mora biti privlačna, da je otrokom sploh všečna. Dobra predstava ima več ravni pomena: imeti mora tudi globlje vsebine na simbolični ravni. Po moje sploh ni take razlike med otroškimi in odraslimi predstavami: razlika je v tem, da morajo otroci predstavo razumeti, mora biti prilagojena otroškemu dojemanju sveta. Dobro je, da je privlačna, hkrati pa da pripoveduje (se zamisli) ... Da ima nek namen, ideološki, če hočete.

Da vzgaja?

Da pove nekaj o konkretnem svetu, v katerem živimo, da nam ga pomaga razumeti ali pa da nam pomaga vzpostavljati vrednote. Na primer, Chaplinova burleska se mi je zmeraj zdela pocukrana, precej preprosta, ampak v bistvu je ideološka do te stopnje, da je Chaplin imel težave z oblastjo – potepuh, ki v rit brca policaja. Ideologija je zmeraj prisotna. Dobro je, da se v predstavah postavljajo vrednote in da pomagajo razumeti svet.

In Mala čarovnica tega ni dala.

Tega v predstavi nisem videl, je pa res, da sem bil razburjen, ko sem videl, da od besedila ni ostalo tako rekoč nič. Ampak res nič. Zmeraj me boli, ko ljudje ne samo da krajšajo tekst, ampak si ga tudi na novo izmišljajo. Včasih se tudi zgodi, da si izmislijo kaj boljšega in sem jim hvaležen, ampak po navadi ob takih improvizacijah z mojim besedilom trpim.

Važno je, da so otroške predstave dobre, drugače se lahko zgodi, da se nikoli  več ne vrnemo v gledališče.

Dostikrat je tako. Ali pa da odrasli skušajo zdraviti svoje travme, politične zagrenjenosti odraslega sveta čez otroške predstave. To se mi zmeraj zdi narobe. Spomnim se, da pri enem svojem otroku nisem vedel, kam naj ga peljem, ko je bil majhen, ker enostavno ničesar ni bilo. Takrat je bil trend eksperimentalnih predstav za otroke. Nimam nič proti eksperimentalnim predstavam, ampak sam eksperiment služi pridobivanju rezultatov in menim, da je treba otrokom dati rezultate, ne pa pred njihovimi očmi raziskovati. Nič ni definitivnega, dobro je, da se dela moderne predstave na moderne načine, a samo, če se s tem otroke očara in vzgaja, ali pa da jim daje vsaj veselje do lepega. Mogoče jim je Mala čarovnica dala vsaj veselje do lepega.

Vizualno je zelo močna.

Vizualno je predstava fascinantna in to je gotovo v redu, sigurno je sama po sebi dobra. Nesrečno naključje je le, da sem napisal to besedilo in še prej Preußler, ker če bi bila predstava narejena iz nule, bi bilo super, pa še avtorskih pravic in mene ne bi bilo treba plačevati.

Kakšen predlog za ogled dobre otroške predstave?

Spomnim se Vžigalnika, ki sem ga v Lutkovnem priredil po Andersenu, ta je super. Predstava, ki pa nima veze z mano (smeh) … Gotovo sem videl, pa se ne spomnim. Videl sem jih nekaj, ki pa mi niso bile všeč. No, v bistvu ne gledam predstav za otroke.

Dobra predstava je lahko obenem zanimiva za odrasle in za otroke.

Absolutno, to je zmeraj dobro. Zdaj se nobene ne spomnim. Na lutkovnem bienalu sem videl eno strašno fino predstavo nekih Francozov, Molièrovega Skopuha so igrali (se zamisli). Ne vem, oprosti. Če bi imel majhne otroke, bi vedel. Otroške filme še grem gledat, ampak predstav pa ne. Islandski film No Network se mi je zdel super, igral je v Kinodvoru in na Liffu. Ali pa češki film Kuki se vrača. Oba filma sta super narejena, govorita o sodobnem svetu, o sodobnih otrocih ...

Katera pa je vaša najljubša pravljica?

Ko sem bil majhen, je bila prav Mala čarovnica – zato se tudi tako razburjam. Pika Nogavička je tudi super. Všeč mi je tudi Požvižgajmo se na kumaričinega kralja od Christine Nöstlinger, pa Matilda od Roalda Dahla. Pet prijateljev nisem bral. Tudi Harrya Potterja nisem prebral.

Resno?

Pa kaj naj jaz to berem. Meni gre na živce, saj verjamem, da je dober, samo me ne zanima. Malo predebela knjiga, škoda mi je kvariti oči.

Andersen je še dober.

Pri Andersenu je problem, da ni vsega pisal za otroke. Nivoji so različni, pravljice so za otroke različnih starosti kot pri Oscarju Wildu. Nato pa vse vržemo v en koš in to je problematično: nekatere pravljice so za manjše, nekatere za večje. Deklica z vžigalicami je nekaj čisto drugega kot Cesarjeva nova oblačila. On je bil tak kompliciran človek.

Kaj pa brata Grimm?

Ona sta delala po zgodbah, ki so jih jima pripovedovali francoski imigranti. Zanimivo je, kako se je na primer Rdeča kapica spreminjala. Podoben proces spreminjanja zgodbe je tudi pri Kekcu – zanj sem se začel zanimati, ko smo pripravljali slikanico. Kranjskogorčan, kmet, ki je pripovedoval zgodbe Vandotu, je pripovedoval tudi Milku Matičetovu. V originalni zgodbi je Kosobrin negativec, ki ugrabi punčko in skuša vse skupaj podtakniti Bedancu. Vandot je iz tega naredil pravljico, ki ima drugačen konec – volk na koncu pravljice raztrga Bedanca. Ko so snemali film, je ta konec veljal za prehudega, zato niso vedeli, kaj naj naredijo. Jana Milčinski, Ježkova žena, je sicer imela idejo, vendar se je bala, da bosta režiser Gale in njen mož, scenarist, idejo zavrnila le zato, ker je njena. Zato je rekla, da je konec sanjala: Bedanec mora obljubiti, da bo za zmeraj zapustil naše kraje. Jana Milčinski je to povedala, da je zvenelo, kot da ji je sanje prišepnila kakšna višja sila, in rešitev je bila sprejeta.

Mi lahko prosim poveste pravljico?

(se zamisli) Na ljubljanskem gradu so živeli zmaji in fotr zmaj je nekega dne ugotovil, da je sin dovolj star, da bo požrl princesko. Bil je dovolj star, da mu torej pripeljejo princesko, da jo poje, ampak sin se je temu zelo upiral – na koncu se je izkazalo, da je sin vegetarijanec. Fotr čisto popizdi in napade mater, kako mu je lahko to prikrivala. Sin seveda zaščiti mater in se stepe s fotrom − strašen boj, ki se ga spominjajo še iz predslovanskih časov, na Irskem so našli zapise o tem boju. Fotr potem ugotovi, da je sin močnejši in je blazno ponosen, da sin ni taka mevža, kot se je bal.

Čeprav je vegetarijanec.

Tudi če je vegetarijanec. Nato mu fotr prepusti vladanje, in prvič so nehali jesti princeske, podobno kot so na Kitajskem nehali pokopavati žive vojake ob cesarjevi smrti. Tako so naredili princesko iz marcipana, veganski model princeske iz rastlin, in potem je ta zmaj to pojedel in prevzel vodstvo. Tragedija pravljice je, da se je to zgodilo v časih, ko je bilo zmajev že blazno malo. To je bil zadnji zmaj, bil pa je zelo dober vladar, imel je dober odnos s prebivalstvom, pomagal jim je pri kovaštvu. Ljudje so ga imeli radi in on jih je branil pred sosedi. Ko ga ni bilo več, so ljudje skovali več modelov po njegovi podobi in ga postavili na različne konce, da bi Celjani, Kranjčani, Postojnčani in Novomeščani mislili, da je zmaj še živ. Ti zmajski modeli so danes na Zmajskem mostu.