Ana je svojo kariero začela kot plesalka na Salzburg Experimental Academy of Dance. Odločitev, zakaj ples ni bil dovolj, pokomentira: »Šlo je za splet okoliščin in naključij. V Salzburgu sem se prvič srečala s fizičnim gledališčem. Kadarkoli smo delali improvizacije, me nikoli ni privlačila le čista abstrakcija. Uporabljala sem glas in mislim, da sem imela bolj dramsko-epski izraz, bolj ekspresiven in teatralen. Nato sem še med študijem plesa naredila avdicijo pri Betontancu in Matjaž Pograjc me je nagovoril k temu, da naj študij tam lepo zaključim in da se vidimo v Sloveniji. Vmes je padla odločitev, da se preizkusim na sprejemnih izpitih na AGRFT in odneslo me je v gledališče.«

Kako bi opisala svoj razvoj od takrat do študija dramske igre?

Celo otroštvo in mladost sem prekipevala od fizične energije, plesati sem začela že od ranih nog, pa tudi s športom sem se ves čas ukvarjala. V najstniških letih me tekmovalnost pri športu ni več zanimala, začela sem se ukvarjati s sabo in divje iskala svoj plesni izraz, kjer bi našla pot za izražanje tega, kar sem v tistih norih letih čutila v sebi (vso strast do življenja in čustva, ki so me premetavala). Iskala sem se v hortonu, modernemu plesu, prišla končno do baleta in sodobnega plesa. V plesu sem hkrati videla možnost izraza najstniške potrebe po svobodi. Danes se mi zdi, da bo ples ves čas v meni in z mano, da sem po duši še vedno tudi plesalka, v izrazu pa mi je bližji gledališki gib in dramska igra, gledališče nasploh. Zdi se mi, da mi ponuja več. Da je bolj konkreten v izrazu življenjskih pojmov in metafizičnih idej, ki jih pri plesu nisem znala »spravit ven«. 

Kako komentiraš očitke, da s predstavo Zlati šus strašite otroke?

Vedno, ko pomislim na to, postanem kar malo zaprepadena. Zgrozim se ob misli, v kakšnem času živimo zdaj, kakšna situacija vlada v Sloveniji kot tudi v celotni Evropi, kar se odraža povsod, najbolj pa se vidi v politiki z izbiro strank, nazadnje v Nemčiji. Zdi se mi, da živimo v tako nazadnjaškem času, času represije, nadzora, omejitev, da me hkrati odziv staršev ni presenetil. Absolutno je bil za vse nas ustvarjalce predstave šok, da nam očitajo zastraševanje mladine, po drugi strani sem se trudila vživeti v vlogo starša. Razumem strah in skrb, ampak tukaj gre predvsem za to, kako odkrito so se starši pripravljeni z otrokom pogovarjati o tovrstnih temah, iz kako odprte, razumne in misleče družine otrok izhaja. Nekateri starši so na predstavo pripeljali otroke, dosti mlajše od 12 let in na podlagi tega potem vidiš, kateri starši pred otroki ne skrivajo tabu tem. Meni se predstava ne zdi takšna, da bi navajala k drogam. Jaz sem samo Mura, ki čuti izgubo prijatelja in v tej predstavi je to glavna tema. In če se je kdo z mano poistovetil, mu je to bilo kvečjemu grozno. Predstava deluje prav v nasprotno smer, ima kontra učinek od zastraševanja ... 

Je bila predstava zaradi teh očitkov kdaj odpovedana?

Ravno prihodnji teden bi morali igrati predstavo za dve šoli, a se je eden izmed staršev pritožil, da njegov otrok tega ne bo hodil gledat. Predstava je odpovedana. Lep primer in odraz »liberalne« vzgoje in vpliva staršev na učitelje ter kako v današnjem času privatne fobije nažirajo javni prostor.

Misliš, da obstaja strogo določena starostna meja, ko otrok postane mladostnik?

Mislim, da bi to starostno mejo moral oceniti strokovnjak, saj za to nisem kompetentna. Hkrati je problem, da se tudi posamezni mladostniki zelo razlikujejo med sabo.

Kaj so po tvojem temeljne razlike med otrokom in mladostnikom, kako si ti občutila to razliko, si se je zavedala?

Zdi se mi, da ne gre toliko za leta kot za okolje, ki ga zamenjaš, ko greš iz osnovne šole na gimnazijo. Takrat se sami sebi zdimo najpomembnejši, takoj moramo poskusiti vse stvari, se prvič napiti in iti ven.

Predstava se igra v Tunelu v LGL. Za samo scenografijo oz. prostor si dejala, da se ti zdi, kot bi te kdo zaprl in da je to tudi občutek, ki spremlja glavni lik Muro.

Res je. Scena in prostor sta mi pri predstavi predstavljala velik izziv.

Zakaj?

Najprej smo vadili v vadbenici, šele pred premiero smo začeli delati v tunelu. Zvok je bil popolnoma drugačen, slišalo se je drugače, zdelo se mi je, kot da me prostor požira. Potem, ko pa smo predstavo zgradili na ta prostor, sem imela težave s tem, kako se vrniti nazaj na »normalni« oder. Mislim, da me je na začetku prostor oviral, potem pa mi je zelo pomagal.  

Kateri občutek pa tebe povezuje s tvojo zgodnjo mladostjo?

Z mojo mladostjo je zelo hecno. Moj fant je bil darker, jaz pa sem bila pozitivistka. Poslušala sem Boba Marleyja, reagge, bila sem hipi, srečna itd. Hecal me je, da sem svetobolje spoznala šele, ko sem prišla študirat na AGRFT. Moj spomin na najstniška leta je res zelo vesel, srečen in ga povezujem z neko neomejeno svobodo.

Zakaj misliš, da je odkrit pogovor o odvisnostih, mladostnikovih emocijah še vedno tabu?

Jaz mislim, da je s tem povezan strah in posledično zatiskanje oči pred problemi. Gre za zavrtost in zaprtost. Enako je s seksualnimi temami. Če se vživim v vlogo starša, nisem zagovornik tega, da bi s hčerko vzpostavila pretirano prijateljski odnos. Mislim, da mora biti starš zaupnik in se odkrito pogovarjati z mladostnikom, tudi o tabu temah, ampak nujno mora biti hkrati tudi vir avtoritete. Že v strukturi starš–otrok pride do tega, da ne moreš kot starš enako govoriti o tabu temah kot prijatelj. Starši bi se torej morali nujno pogovarjati s svojimi mladostniki. Na prvem mestu oni, nato pa šole, učitelji. Kdor tega ni deležen doma, bi lahko določene informacije in odprtost dobil pri učiteljih. Da se represija dogaja tudi na ravni institucij in šole se mi zdi absolutno nedopustno. Sploh za ta čas.


foto: Nejc Saje
To je tvoja prva monodrama, v kateri nastopaš. Kaj je bil največji izziv, ko ste se lotili tega projekta?

Občutek je bil fenomenalen. Po tej predstavi sem imela še tri premiere, a res imam občutek, da ravno Zlati šus predstavlja prelomnico v mojem življenju. Vsaka vloga je težka in naporna, a mislim, da sem ravno s to monodramo pridobila na igralski kondiciji. Da lahko sama vodim in obvladujem gledališki prostor, je bila zame velika potrditev. Hkrati je večja odgovornost, saj si bolj na udaru, pritisk je večji, ampak hkrati to pomeni večjo ustvarjalno svobodo. Ni prilagajanja soigralcem, napotki so namenjeni samo tebi itd. Naš študij je potekal odlično, nismo imeli niti ene slabe izkušnje, na vajah je res vladalo zelo pozitivno vzdušje.

Tvoja igra predvideva hitro menjavo emocij, glasnost, neprestano napetost. Kako je, kadar na odru stojiš sam? Je bolj naporno?/Si v pavzah in ko ne govoriš, kljub temu ne moreš odpočiti?

Zanimivo vprašanje. Do sedaj smo odigrali 25 predstav, kar je že lepa številka. Jaz sem v tem času dobila kondicijo, izkušnjo v smislu, da znam ekonomično ravnati s svojo energijo. Na premieri se ne spomnim, da bi enkrat vdihnila med predstavo. Ne vem sicer, kako so se počutili gledalci, a mislim, da tudi oni niso dihali (smeh). Sčasoma pa sem videla, da se lahko umirim, da si lahko vzamem svoj trenutek, svoj čas, da lahko »izstopim«, se zamislim. Res sem dobila samozavest, da sem zdaj zelo sproščena in se samo prepustim, da na odru uživam. Videla sem, da lahko intenzivne trenutke kdaj zmanjšam, nastale so pavze, ki jih prej ni bilo in to sem odkrila sama, sčasoma. Režiser Marko Čeh je zadevo zastavil tako intenzivno, saj ni hotel, da bi se mladi med predstavo dolgočasili. To nam je tudi uspelo. Ampak zdaj se mi zdi, da ta predstava tega nujno ne potrebuje. Če držim skozi predstavo isto intenziteto brez trenutka umiritve, vdiha, preloma, postane lahko tudi to monotono. Moraš ustvariti kontrast. 

Med soigralcema na odru zagotovo obstaja nek feedback. Kako zapolnite ta manjko v monodrami? Je potem odnos med igralcem in gledalcem toliko močnejši?

Definitivno je, pa vendar se ne smeš zanašati na publiko. Čudovit občutek je, kot te gledalci poslušajo, srkajo in spremljajo. Vzpostavi se odnos, kot bi bili gledalci neke vrste soigralci. Ampak predstavo naštudiraš, še preden jo vidi publika, tako, da moraš to poiskati že prej. To sem iskala v dialogu s samo sabo – vse se dogaja znotraj mene, s preklopi v mislih, občutkih, z nekim potovanjem v glavi. Hkrati pa zelo pomaga scenografija, glasba in luč. Vsi ti elementi so moji soigralci, v monodrami pa se mi zdijo še pomembnejši. Enako je s predmeti, ki jih uporabljam na odru in na katere igram. Včasih, če ne dobiš feedbacka je kar malo težko, in potem se mi predstava morda ne zdi tako doživeta.

Predstavo Zlati šus in predstavo Antigona, v kateri prav tako igraš, je režiral Marko Čeh. Kako bi opisala vajino sodelovanje?

Super! Jaz sem predlagala, da bi ga vsako leto povabili v LGL ali pa da bi postal kar naš hišni režiser. (smeh).

Takratna umetniška vodja Jera Ivanc me je vprašala, s kom bi želela delati monodramo. To se mi je zdelo izredno lepo, saj sem dobila občutek, da imam pri monodrami tudi jaz nekaj besede. Iskala sem med mlajšimi režiserji in čisto intuitivno sem takrat pomislila na Marka. Hkrati sem si ogledala nekaj njegovih predstav in sem postala kar fenica.

Zdi se mi, da sva zelo različna, tako karakterno kot tudi v načinu razmišljanja, kar se mi je zdelo zelo dobro. Hkrati pa gledališče čutim in dojemam enako kot on, tako sem tudi razumela njegove napotke, njegovo čudaštvo, humor in pogled na teater. Sem zelo emocionalna, čisto se spustim v vlogo in izhajam iz sebe. Lik sem napolnila s čustvi, on pa je po naravi večji formalist, konceptualist. Pač, moški. Dajal mi je naloge, ki so bile nevsakdanje, nekonformistične. Mislim, da sva podrla to psihološko in mizanscensko predalčkanje in začela ramišljati drugače. Kar je bolj ekstravagantno, manj konvencionalno. Torej, to je bil najin prvi skupni projket, kjer so se najine energije zelo ujele, pri Antigoni pa se je to sodelovanje samo še poglobilo.

Kako igralec ve, da igra v dobri predstavi? Se igralec s tem vprašanjem sploh sme ukvarjati in kako uskladi sebe, če mu predstava, v kateri nastopa, ni niti malo všeč?

To se naučiš obvladovati z leti. Ko smo snemali neko nanizanko na televiziji, sem imela velik predsodek do komercialnih zadev. Takrat bi morala ostati fer in načelna in vlogo zavrniti. Ampak, šele s tem projektom sem videla, da četudi gre za neko komercialno stvar, vlogo izpelješ profesionalno in dobro. Nad seboj sem bila takrat kar malo razočarana in to zaradi tega, ker v glavi nisem imela razčiščenih stvari. Od drugih igralcev sem se naučila, da vsi pridejo na snemanje zelo dobro pripravljeni in brez predsodkov odigrajo, ne glede na to, za kakšno besedilo gre. Enako je s predstavami. Ne zdi se mi pomembno, da se igralec identificira s predstavo in vizijo režiserja, ampak da svoj lik vseeno izpelje profesionalno, dobro in da za svojim likom stoji.


foto: Nejc Saje
Kako dolgo pa se pripravljaš pred predstavo na svojo vlogo, na primer na lik Mure iz Zlatega šusa?

Zlati šus je res posebna predstava, ki je ne igramo veliko, zato je priprava nekoliko zahtevnejša. Zlatega šusa nismo igrali že vsaj štiri mesece. In še zmeraj, zdaj spet, se mi dogaja, da pred predstavo sanjam priprave, sanjam, da sem pozabila besedilo. Nimamo namreč šepetalke in 17 strani je velik zalogaj. Pri Antigoni sem bila mnogo bolj sproščena. Seveda se pred vsako vlogo zbereš, ponoviš besedilo in se pripraviš na vlogo, ampak Zlati šus je res edinstven.

In kako je biti zaposlen v LGL?

Uživam in trpim obenem. Dobro se razumemo s kolektivom, kar se mi zdi najpomembnejše. Nisem še naletela na zavist, zvezdištvo ali rivalstvo in to se mi zdi prednost manjšega kolektiva. Pa tudi sproščenost in domačnost, ki vladata v celotnem LGL se mi zdita zelo pomembni. Hkrati delamo tudi dobre predstave z dobrimi režiserji, imamo dober program, kjer sem bila do sedaj z vsemi vlogami več kot zadovoljna. Vprašanje, v katerem gledališču bi dobila same glavne vloge in monodramo, recimo. To je prednost. Ni mi pa všeč predsodek, da je LGL na lestvici teatrov rangiran nižje, ker se tukaj delajo v osnovi »otroške in lutkovne« predstave (pogrešam recimo čase, ko so tudi v Drami ustvarjali in visoko cenili tudi dobre otroške predstave). Od tod po mojem mnenju izvira tudi manjša zasedenost naših predstav na gledaliških festivalih. 

Zdi se mi, da bi morali v gledališču bolj poudariti tudi dramske predstave, kar se še vedno pozna v najmanjših stvareh, kot je med drugim ta, da že dva tedna na hiši visi plakat za lutkovno predstavo Živalska farma, vmes pa smo odigrali že Antigono (ker denarja za plakat ni bilo). Prav tako je na sporedu Zlati šus, plakat pa opazim komaj en večer prej. Tu gre za nelojalno konkurenco. Vem, da je težko premostiti že predobro zasidrano konotacijo Lutkovnega gledališča, ki sloni na lutkovnih predstavah za najmlajše, ampak zdaj že dobra tri leta v gledališču igramo tudi otroške dramske predstave, poleg teh tudi predstave za mladostnike in odrasle, tako lutkovne kot dramske. Tu bi potrebovali močen piar, predvsem močno voljo, in verjamem, da bi sčasoma pridobili publiko. Tu bi bilo treba narediti več.

Katere vloge si pa v življenju definitivno želiš igrat? Ali pa recimo, kakšne?

Zadnje čase razmišljam predvsem o komedijah, saj jih zelo pogrešam. Zdi se mi, da znam biti totalno dramatična, tragična in da sem se tukaj že našla. Hkrati pa vem, da sem na akademiji požela veliko smeha, ampak takrat sem si te stvari preveč jemala k srcu. Zdaj, ko sem dozorela, bi pa rada poskusila to, kar vem, da na meni deluje komično. Zdi se mi, da je to želja celotnega dramskega ansambla v LGL, saj smo o tem že veliko govorili. Fino je tudi bilo, ko sem sodelovala v Kabaretu. Sicer sem takrat imela blazne težave z glasom, ampak hvala bogu, je zdaj v redu, tako da imam veliko željo nastopiti v kakšnem muzikalu, kjer so združeni igra, ples in petje. Se mi pa zdi, da bi v prihodnosti, po vseh teh najstnicah in punčkah, rada igrala zrele in polnokrvne ženske – dive in podobno (smeh).

To, seveda, pride z leti. Že sama struktura dramskih besedil je takšna.

Točno to. Jaz sem na AGRFT zmeraj igrala vloge zrelih žensk. Mislim, da je pri igralstvu definitivno pomembna tudi življenjskost. Mir in zrelost, ki ti jo prinesejo šele leta in izkušnje. Če pogledam nazaj na repertoar, ki smo ga igrali na AGRFT, se sprašujem, zakaj nismo nikoli igrali predstav, kot jih igram tukaj. Meni se je zdela Mala in velika luna zelo težka, saj sem igrala iz sebe, realistično, hotela sem ujeti dramski lik po klasičnem principu Stanislavskega. Pri tem mi je zelo pomagal režiser Vinko Möderndorfer, ki me je vodil v drugačen stil igre, z več distance, v večjo mero forme in zavedanja, da igram otroka. Mislim, da me je tudi razbremenilo, da sem po vseh teh velikih vlogah, ki sem jih igrala na akademiji, prišla v LGL igrat najstnice, punčke ali lune in zdi se mi, da sem se v tem času zelo sprostila. Takšen se mi zdi tudi »pravilen« razvoj za igralca.