Ko sem izvedel, da na Borštnikovo srečanje prihaja gostovanje predstave Eichmann v Jeruzalemu, sem brez pomisleka kupil karto. Deloma tudi zato, ker nikoli ne vem, kdaj si bom naslednjič vzel dovolj časa, da si predstavo ogledam v Zagrebačkem kazalištu mladih (ZKM). Zdaj pa sem dobil priložnost, da jo gledam v Mariboru, meni domačem mestu, na tribuni velikega odra SNG Maribor, predstavo Jerneja Lorencija, za katero sem pred tem slišal že kar nekaj pozitivnih kritik.

Ko smo gledalci vstopili v avditorij, me je sicer presenetilo, da je v dvorani še kakšna četrtina sedežev prostih. Luči so osvetljevale celotno prizorišče in se tekom predstave skorajda niso spremenile. Nato so vstopili igralci. Osem igralcev različnih starosti, oblečenih v preprosta, vsakdanja oblačila. Scenografija je bila zasnovana podobno enostavno, v ospredju dve mizi, na mizah nekaj predmetov (starinska očala, fotografije, voda) in daleč v ozadju koncertni klavir. Igralka Mia Melcher nam je v začetku predstave spregovorila o seznamu materiala, ki so ga igralci dobili pred začetkom študija od režiserja. Navajam zgolj nekaj naslovov: knjiga filozofinje Hannah Arendt Eichmann v Jeruzalemu, deveturni dokumentarni film Clauda Lanzmanna Shoah in roman Koža Curzia Malaparteja. Prav tako so menda na prvih vajah gledali kultni Spielbergov film Schindlerjev seznam, verjamem pa, da je bilo referenčnega materiala še precej več, kot so ga navedli publiki. V prvem delu predstave so se igralci tako pretežno posvetili vprašanju zla v človeku. Nas, gledalce, so s pripovedovanjem peljali skozi Eichmannovo življenje med vojno in po njej ter nam prikazali, kako je potekalo njegovo sojenje. Na neki točki so si vsi igralci nadeli staromodna okrogla očala, kakršna je na sojenju nosil tudi sam Eichmann ter z njegovim izrazom preprosto strmeli predse. Po mojem mnenju so v tem trenutku načeli glavna vprašanja predstave, ki so se tekom treh ur še samo poglabljala – koliko smo tudi mi Adolf Eichmann in koliko zla ter z njim povezane banalnosti je v nas – kje smo bili, kaj smo se naučili iz preteklosti in predvsem kaj si želimo postati? Prvi del se je nadaljeval v pripovedi, igralci so uporabili predvsem material iz filma Shoah in preko njega prikazali zgodbe redkih preživelih iz 2. sv. vojne. Preko imaginacije smo se z njimi sprehajali skozi varšavski geto, bili smo v taborišču in sipali pepel umrlih čez novembrski led, da nacistom ni zdrsnilo. Z gorjačami smo gnali Jude k frizerju in jih ostrigli njihove identitete. Streljali smo na njihove otroke, njihovo kožo rezali v trakove. Z golimi rokami smo odkopavali grobove svojih družin in poslušali simfonije plinskih celic.

Ne vem, kdaj sem nazadnje po prvem delu predstave stopil iz gledališča in skoraj ves odmor stal v tišini, komaj zvil cigareto in še takrat namesto nje videl samo, kako počasi gori in kako njen pepel odpada na tla pod mano.

Nisem vedel, kaj pričakovati po pavzi. Začelo se je s tem, da je igralec Dado Ćosić pred nami raztegoval svojo kožo, ki pri povprečnem človeku meri približno 1,7 m². Igralci so nato, med opisovanjem sojenja ustaškemu vodji Andriji Artukoviću, vsa odrska tla porisali s pravokotniki približno te velikosti, vanj pa napisali imena. Svoja, imena ostalih avtorjev predstave in naša (npr. 3. vrsta, 14. sedež). Nekaj "ljudi" so pustili praznih, predvsem pa se trudili, da ne bi stopili na nobeno grobišče tega imaginarnega pokopališča.

Za razliko od prvega dela,je drugi vseboval predvsem avtorska besedila, povezna s hrvaško zgodovino. Z zgodovino, ki je nenazadnje del tudi vseh igralcev ter nas, ki jih v njihovih zgodbah spremljamo. Krč, ki je nastal v meni po prvem delu, se je v drugem delu razbremenil. Prostor je namesto nasilja in krutosti napolnil žalosten spomin ljubezni na umrle. Tudi ljubezni na naše bližnje, ki so še vedno živi, predvsem pa je odpiral vprašanja o banalnosti zla in temu, kaj je bilo za Adolfom Eichmannom. Navsezadnje je tudi on živel svoje življenje, ki ga je želel ločiti od nacizma, imel je družino in se igral s svojim sinom, kot se je z mano igral moj oče. Kdo je bil pravzaprav Adolf Eichmann in kaj nam danes predstavlja njegovo ime? Predstavlja danes za nas simbol zla ali pa je zgolj skriti delček tega, kar se skriva v vsakem izmed nas? Veliko je vprašanj, ki mi jih je zastavila ta predstava, ampak še več bo odgovorov, če bom na vsako izmed njih želel odgovoriti. Zagotovo pa vem, da ta predstava ne nastaja vsakič znova zato, da bi moralizirala o dobrem in zlem, ampak da bi gledalca in igralce peljala skozi vrsto krutih in žalostnih, na drugi strani pa lepih zgodb. Kaj pa od predstave in nas na koncu ostane – to se bo verjetno pokazalo čez nekaj časa.

***

Blog FBS skozi študentsko perspektivo pokriva celotno dogajanje Festivala Borštnikovo srečanje in širšo slovensko gledališko sceno. Urednice bloga so Urša Majcen, Manca Lipoglavšek in Helena Šukljan, redaktor je Nik Žnidaršič, videast in oblikovalec podobe pa Martin Emeršič. Vsi prispevki so izvirno objavljeni na spletni strani https://www.borstnikovo.si/blog-fbs/.