Predstava Will you ever be happy again? tematizira balkansko vojno skozi osebno izkušnjo Sanje Mitrović in distanciran pogled Jochena Stechmanna. Predstava, ki nedvomno večkrat vpraša, Zakaj? Tukaj je nekaj odgovorov, če ste se spraševali isto kot mi.
Veliko gostujete, bi lahko kaj povedali o odzivih, ki ste jih bili deležni? Kako je bila predstava recimo sprejeta v državah bivše Jugoslavije?
Bili smo v Srbiji, Bosni in Hercegovini, Franciji, Nemčiji, Švici. Ampak v Beogradu je bilo zelo čustveno. Ljudje, ki so predstavo gledali, so to obdobje doživeli in to obdobje se je v predstavi ponovilo. Dosti ljudi, predvsem ženske, je po predstavi jokalo. Recepcija je bila seveda drugačna kot v Švici ali Franciji. Ne bi pa rekla, da je bila predstava kjerkoli negativno sprejeta.
Balkanska vojna je vaša osebna izkušnja. Zakaj ste si za soigralca izbrali Nemca in ne Srba, ki ne nazadnje pripoveduje o drugi svetovni vojni?
Ko sem začela s predstavo, sem poskušala najti nekoga, ki bi imel podobno zgodbo. Razmišljala sem, kateri narod ima podoben problem, kateri narod je svetu predstavljen še slabše kot srbski.
Nemca sem vzela kot najbolj jasen primer še slabšega zgodovinskega primera naroda, kot je srbski. Je pa še nekaj drugega, kar se mi je zdelo zanimivo: jaz sem vojno doživela, Jochen je ni. Pozna jo samo preko pripovedovanja starejše generacije. To je zanimiv moment, on govori o vojni iz pripovedovanja, jaz iz doživetja. To se tudi opazi v najinem različnem pristopu do igre, saj on igra z večjo distanco kot jaz.
Če zaključiva z vašo mislijo o festivalu Mladi levi: kaj bi lahko o njem povedali?
V soboto sem si ogledala dve predstavi in danes že odhajam, ker imam naslednje gostovanje. Zelo sem vesela, da smo prišli v Slovenijo, tukaj prvič gostujemo s to predstavo. Sem slišala, da je atmosfera festivala fantastična, pozitivna, da se ljudje družijo med sabo izven festivalskih okvirov. Žal mi je, da mi ni uspelo priti kak dan prej ali ostati še kak dan.