Katja Čičigoj, SiGledal, 30. 8. 2010

Neizprosna budnica iz srečnega sna

KRITIKA.- V napol avtobiografskem, napol dokumentarnem delu Will You Ever Be Happy Again? na Nizozemskem živeča srbska avtorica Sanja Mitrović vzporeja lastno preteklost in breme lastne narodne zgodovine s preteklostjo in zgodovino nemškega plesalca in soakterja Jochena Stechmanna ter tako raziskuje mehanizme konstrukcije zgodovinskih in nacionalnih naracij in njihov vpliv na osebno identiteto.

Sanja Mitrović, Jochen Stechmann / foto Srdjan Veljović

Prav naslovno vprašanje je tisto, ki druži na videz zgodovinsko in kulturno tako zelo oddaljeni državi, kot sta Nemčija in Srbija: Ali bomo še kdaj lahko srečni? Tako kot Nemci po drugi svetovni vojni se tudi Srbi po vojni v Jugoslaviji, iz katere so izšli kot agresorji in poraženci, sprašujejo, ali je možno začeti na novo ali se celo povrniti v stanje naivne otroške nedolžnosti in ideološke brezskrbnosti, ko so bile meje med dobrim in slabim jasne, posledično pa tudi vodila za ravnanje. Kot je zapisala avtorica obravnavane predstave: "Takrat je bilo lahko počutiti se kakor heroj, saj sem vedela kaj moram početi, da bom to postala: morala sem biti dobra hči svojim staršem, dobra učenka in dobra pionirka za našo socialistično državo."

V polavtobiografskem, poldokumentarnem delu Will You Ever Be Happy Again? na Nizozemskem živeča Srbska avtorica Sanja Mitrović vzporeja lastno preteklost in breme lastne narodne zgodovine s preteklostjo in zgodovino nemškega plesalca in soakterja Jochena Stechmanna ter tako raziskuje mehanizme konstrukcije zgodovinskih in nacionalnih naracij in njihov vpliv na osebno identiteto. Kljub vzporednicam med akterjema so seveda med njima tudi očitne razlike: medtem ko je za Nemca "točka nič" točka preizpraševanja lastne vesti in želja začeti na novo (bolj pripoved iz oddaljene zgodovine, do katere ima lahko relativno neobremenjeno ironično distanco) je ta točka za mlado Srbkinjo še kako del njene sedanjosti; čas otroške naivnosti, ki ga priklicuje, pa pri njej sovpada s časom ideološkega utopičnega sna, ki ju je osebno doživljala kot mala pionirka. Nemški plesalec tako ne investira toliko osebnega afektivnega odnosa do tematike kot avtorica, temveč služi bolj za (sicer bistveno) zrcalo in kontrapunkt dokumentaciji in teatralizaciji avtoričinega odnosa do njene lastne preteklosti.

V nizu fragmentarnih prizorov, ki z navidezno lahkotno neobremenjenostjo preigravajo žanre otroških iger (npr. partizane in Nemce), pionirskih priseg in pesmic, gimnastičnih formacij, nogometnih navijaških himen, turbofolka itd., avtorica sorodno Simoni Semenič v 5fantkov.si ali Borutu Šeparoviću v Srce moje kuca zanju (s katerim je tudi sama sodelovala kot članica skupine Montažstroj in kot solo performerka z delom Enciklopedija mrtvih) ali Oliverju Frljiću v Turbofolku dekonstruira na videz neproblematične forme otroške in zabavne kulture kot torišča nacionalizma in nasilja. S prehajanjem med formami, ki se z repeticijo prevračajo ena v drugo, nakazuje njihovo strukturno povezanost in sorodnost kot mehanizmov konstrukcije nacionalističnih identifikacij in jih prebija z nakazovanjem njihovih srhljivih posledic: npr. otroška igra partizani proti Nemcem se na koncu ponovi kot hiperseksualizirana turbofolk koreografija; igra menjave postaja pogajanje za vojne zločince, otroški zvezki, ki jih projicira s kamero na platno, prinašajo risbe prvega snega, prvega požara, prvih bomb, navijaške himne dobivajo vse bolj vojaške konotacije …

Otroška naivnost je tako bolj strategija, ki omogoča radikalno zastavljanje perečih vprašanj krivde in nedolžnosti – npr. neobremenjeno razkazovanje popisanega, dokumentiranega in verificiranega arijskega rodovnika, ki izpričuje, da Stechmann nima Judov med predniki, kar sicer zanj "ni pomembno, ampak za vsak slučaj …"; ali pa avtoričino naivno vprašanje publiki: "Kdo me lahko ljubi?" najprej ob projekciji srbskega, nato nizozemskega potnega lista.

Igriva naravnanost je tako bolj kulisa, katero prebijajo bistveni trenutki streznitve: npr. otroška igra bitke, ki jo spremljajo zvočni posnetki poročanja o bombardiranju Sarajeva; vic o tožbah srbskega mladeniča psihiatru, ker zaradi impotence ne more posiljevati Bosank ob vojaškem napadu, zlasti pa zaključno skandiranje nacionalistične nogometne himne, ki z močno čustveno in telesno investicijo avtorice in ob kulisi nacističnega napeva o izgradnji podzemne med Ljubljano in Auschwitzem dobiva srhljive razsežnosti šovinističnega vojaškega napeva.

Kljub dokumentarnemu in avtobiografskemu viru tematike pa avtoričina dekonstrukcija ne zadeva zgolj partikularnih osebnih ali le določenih nacionalnih identitet, temveč je njen domet mnogo širši. Mehanizmi konstrukcije nacionalnih in šovinističnih naracij so razmeroma obči dejavniki ali vsaj dejavniki, ki imajo svoje vzporednice v določenih ritualih vsake kulture. Trenutki streznitve imajo zato močan učinek, saj gledalca prebujajo iz njegovega lastnega brezskrbnega sna identifikacije z neko domnevno neproblematično ideološko realnostjo. Predstava tako gotovo ne prinese obljubljene "sreče", niti akterjema niti gledalcem, in to vsekakor ni njen cilj. Ravno nasprotno: naivno stanje otroške nedolžnosti in sreče je za vedno izgubljeno, ko se razblinijo ideološke sanje in pristanemo na realnih tleh. Pristanek je nedvomno boleč, a dobrodošel.

 

Zasnova in režija: Sanja Mitrović
Nastopajoča: Sanja Mitrović, Jochen Stechmann
Tekst: Sanja Mitrović, Jochen Stechmann
Dramaturgija: Felix Ritter
Oblikovanje svetlobe: Erik Gramberg
Zvočna podoba: Vladimir Rakić
Kostumografija: Dejan Došljak
Umetniški svetovalec: Vladimir Tupanjac
Fotografija: Srdjan Veljović, Irfan Redžović, Sjoerd Kelderman
Soprodukcija: Centar za kulturnu dekontaminaciju, Belgrade, hetveem Theater, Amsterdam and Stand Up Tall Productions, Amsterdam, 2008
Ob podpori: BITEF festival Belgrade and Pact Zollverein, Essen

Sanja Mitrović

Lena Gregorčič, SiGledal, 30. 8. 2010
V Beogradu so jokali ...
Anita Volčanjšek, SiGledal, 30. 8. 2010
Ogrejte kletko!
Pia Brezavšček in Katja Čičigoj, SiGledal, 11. 4. 2012
»Kje so mladi? Bi morali biti zaskrbljeni?«
Katja Čičigoj, SiGledal, 20. 10. 2010
Bistvo gledališča: nenehna metamorfoza