Dramaturga in dramaturgijo, ki je razvita predvsem v nemškem in anglosaksonskem gledališkem prostoru, je v svet popeljal Lessing, vendar je njena oz. njegova funkcija v (sodobnem) teatru misterij; z 20. stoletjem in rojstvom režiserja se je to le še potenciralo. Kakšna je praktična funkcija dramaturga pri predstavi, kaj je njegov avtonomni izdelek – oziroma: ali predstava sploh potrebuje dramaturga? Kaj se vam poraja ob vprašanju "kaj je dramaturgija": nelagodje, jeza, kompleks?
Petra Pogorevc: Dramaturg znotraj študijskega procesa nikoli ne deluje z avtonomne avtorske pozicije. Biti mora dovolj prožen, da se lahko vživi v režiserjevo vizijo v odnosu do izbrane teme oziroma predloge ter hkrati dovolj podkovan, da mu jo pomaga udejaniti pri delu z igralci in ostalimi člani ekipe. Dovolj prilagodljiv, da soustvarja koncepte znotraj raznovrstnih režijskih poetik ter hkrati tudi dovolj suveren, da nastopi v prid konkretne uprizoritve z argumenti, kadar je to v procesu dela potrebno. Je režiserjev prvi sogovornik in njegov prvi recenzent. Paradokse, ki obeležujejo poklic dramaturga, bi lahko naštevala v nedogled: morda je njegova draž ravno v vsakokratnem iskanju optimalnega načina delovanja, ki bo v prid šele nastajajoči uprizoritvi.
Tradicionalno gledano je dramaturg tisti, ki še pred začetkom študija razišče ozadje izbrane predloge in svoje izsledke predstavi v razčlembi, med bralnimi vajami intenzivno sodeluje z igralci pri delu za mizo ter v dogovoru z režiserjem bdi nad eventuelnimi posegi v besedilo, v času tako imenovanih aranžirk pa za nekaj časa izgine in se znova vključi v proces dela šele nekaj tednov pred premiero.
Vendar pa sodobna scenska produkcija, ki se že desetletja dolgo razvidno cepi in širi v raznolike estetske, formalne in produkcijske smeri, tudi od njega terja vse bolj ustvarjalen in raznoroden angažma. Z veseljem ugotavljam, da se od dramaturga, vsaj po mojih opažanjih sodeč, vse redkeje pričakuje, da bo na vajah molčal, manjkal ali se kako drugače delal nevidnega. Da material, ki ga je osvojil v fazi priprave na projekt, v proces dela in uprizoritev kot njegov končni rezultat vstopa na vse bolj kreativne načine. Da črte in vrivki, s katerimi med bralnimi vajami intervenira v predlogo, vse manj služijo le urejanju fikcije. Da dramaturg v vseh fazah študija vse bolj dobiva manevrski prostor in čas, ki ju potrebuje za to, da si zagotovi edino valuto, s katero lahko kot vsestranski posrednik dobro posluje: zaupanje.
Povezave: