13. mednarodni festival Mladi levi je po treh dneh pred vrati novega tedna in še ne videnega paketa gledaliških dogodkov. Malce bolj umirjeno nedeljsko popoldne – ko se tudi turisti raje prepustijo lenobnemu toku v katerem izmed ljubljanskih lokalov in so kamere ter fotoaparati končno varni pred drugače permanentnim praznjenjem baterij ter polnjenjem spominskih kartic – pa se je zopet prevesilo v pester večer spoznavanja drugih kultur, navezovanja stikov in gledališkega užitka. Že tretjič.
Vsakodnevno srečevanje za novosti motiviranih ljudi – stalnim gostom festivala pa se vedno priključijo novi radovedneži – prerašča v nekakšen ritual, nujno prisoten v poznih večernih urah, ko se pred vrata teatra zgrinja na ducate gledaliških, likovnih in glasbenih navdušencev.
Zdi se mi, da je čas z Levi zopet začel hitreje teči: noči so krajše in po "obveznem" programu si jih vsak (pri)kroji drugače. Včasih (ampak res samo takrat, ko nadležnega zehanja ne zatre niti peta skodela turške kave) se mi potoži po letih, ko sem ob večerih – daleč stran od sedanjih izvenštudijskih obveznosti in rokov za oddajo raznih prispevkov – brezskrbno in z vso zavzetostjo mlade brucke dramaturgije jadrala od gledališča do kinematografov in koncertov ter spala do onemoglosti.
Še vedno pa je gledališče moj "evening off", zato sta ura ali dve (tri, štiri, pet) spanca manj pisan ništrc. In sploh: imam to možnost in veliko mero veselja ter zanimanja, da kulturne dogodke tudi ubesedim.
Prelom tedna je kaj pravšnja priložnost za refleksijo dozdajšnjih predstav, razstave in instalacije, ko nas do sklepnega trenutka in slovesa loči le teden dni. Razstava fotografij, instalacija na travi, malce bolj strokovno naravnan popoldanski pogovor o lepem in uporabnem ter tri predstave (z eno ponovitvijo) so precejšen zalogaj, skoncipiran na vsega tri dni, ki pa ga je najbrž marsikateri konzument umetnosti kaj láhko preglodal. Vikend, preživet v prestolnici, še posebej v času Mladih levov, je vikend (skoraj) brez spanca.
Dogajanje, do sedaj zgoščeno na daljici Stara elektrarna – ploščad Slovenskega etnografskega muzeja, se je včeraj premaknilo proti sami srčiki Ljubljane, mimo avgustovsko očarljivega (in živega) starega jedra preko Ljubljanice in navkreber do Križevniške. Mini teater je uvidevno počakal na zagrizene gledališke maratonce, ki so brzeli od Slomškove do "mini" ljubljanskega Talijinega hrama, da bi zajeli sapo na zadnjem dogodku tega večera.
Nuit arabe, belgijska uspavanka. Za one popotnike, ki bi po celodnevnem spoznavanju ozkih uličic končno radi sezuli japonke. Za tiste druge, vztrajne in (še) bolj avanturistično naravnane pa zgolj intermezzo, oddih in obenem priprava na preostanek noči, najverjetneje preživete nekaj metrov stran, v obljudenem baru z "gledališko tradicijo". Vzdušje ostaja prijazno in domače, v novem tednu pa si najverjetneje lahko obetamo nov priliv obiskovalcev, ki se bodo brez težav infiltrirali v sredo dogajanja. Ker Levi rjovejo blagodejno.