Anita Volčanjšek, SiGledal, 21. 8. 2010

Spustite leve, kletka je premajhna!

Tempo je namreč – morda zaradi domnevnih morskih oddihov in prav tako domnevne posledične (večje) vitalnosti – neizprosen. Vzdržljivost in potrpežljivost sta nenapisana pogoja za preboj skozi celoten festivalski program. Nagrada pa je (skoraj) neprecenljiva: vpogled v svetovno gledališko dogajanje, spoznavanje zanimivih ljudi, širjenje obzorij in ne nazadnje – pomirjen duh.

Mladi levi so, tako kot že velikokrat doslej, uvodoma poskrbeli za svojo slišnost in prepoznavnost. Moč gledališkega in vizualnega ustvarjanja je – občasnim pomislekom navkljub – velika in vedno privabi kulture in povezovanja željne ljudi. Avgust 2010 ni izjema. Mednarodni festival je z včerajšnjim simbolnim ("imagine") prerezom rdečega traku, občinstvo povabil v levjo kletko, katere robovi se dotikajo Stare elektrarne, ploščadi Slovenskega etnografskega muzeja, Mesarskega mostu in Mini teatra. Desetdnevni paket razstav, instalacij, predstav, okroglih miz in koncerta je nekakšen kondicijski trening, uvertura v jesenski (septembrski in oktobrski) slovenski festivalski maraton.

Poletju in pregovorni počitniški ležernosti navkljub se je pred vrati Stare elektrarne zbrala pisana množica radovednežev vseh starosti in, ja, ne samo Slovencev. Četudi sem – po dolgem (poletnem) času – v Ljubljani zopet slišala toliko slovenskih glasov in videla meni ljube obraze na enem mestu (občasno se mi zazdi, da jih premore le še turistom nekoliko manj priljudna Nazorjeva ulica), se je vanje simpatično in programu primerno pomešal tuj (na)glas. 

Vzdušje pred odprtjem sploh prvega dogodka na tokratnih Levih je bilo – pričakovano – domače, veselo in razposajeno. Zbrali s(mo) se stari znanci in novi ljubitelji scenskih umetnosti, da bi zaužili del tuje produkcije in spodbujali domače ustvarjalce. Migranti intermedijske umetnice Tanje Lažetić, likovna razstava, so – tako kot kakšna predskupina na velikem koncertu – poskrbeli, da so obiskovalci v slabih tridesetih minutah sprehoda od ene do druge fotografije še z večjim entuziazmom prestopili prag dvorane in zasedli svoja mesta. Tempo je namreč – morda zaradi domnevnih morskih oddihov in prav tako domnevne posledične (večje) vitalnosti – neizprosen. Vzdržljivost in potrpežljivost sta nenapisana pogoja za preboj skozi celoten festivalski program. Nagrada pa je (skoraj) neprecenljiva: vpogled v svetovno gledališko dogajanje, spoznavanje zanimivih ljudi, širjenje obzorij in ne nazadnje – pomirjen duh.  

Rimini Protokoll: Radio Muezzin je pravzaprav poslastica že na samem začetku, je lev, ki je ušel iz kletke, a ga vanjo niti nihče noče več zapreti. Vzdušje torej (še) narašča, samo še majhen skok do ploščadi Slovenskega etnografskega muzeja in čaka nas – zasluženo – kozarec penine. Da nazdravimo vsem levom in levinjam, ki se zagrizeno borijo za živost in aktualno rdečo nit festivala in – ne nazadnje – tudi nam, zvesti publiki, ki jo vedno znova očara poznoavgustovski šarm Mladih levov. Nekaj čez pol enajsto zvečer smo namreč – za konec uradnega dela – odšli "na travo", na ogled instalacije dveh angleških umetnikov. 

Ploščad SEM-a je priročna in širokogrudna: estetski užitek hodi ob bok prijateljskemu druženju in tudi (večkratnemu) trku kozarcev, kavarna je na dosegu utrujenih nog in izsušenih grl – Leve se vendarle na plan spusti samo enkrat letno, prvič po sušnem gledališkem julijskem obdobju. Festivali so prijetna zmes umetniškega udejstvovanja in neformalne zabave, ki se zna razpotegniti globoko v noč. Zato si želimo čim več pobeglih levov in neprilagojenih levinj! 

Povezave:

Mladi levi

STA, 20. 8. 2010
Mladi levi spet rjovejo
Anita Volčanjšek, SiGledal, 23. 8. 2010
Ujeti leva za rep
Anita Volčanjšek, SiGledal, 25. 8. 2010
Ko sije (polna) luna, so levi spuščeni
Anita Volčanjšek, SiGledal, 31. 8. 2010
Zimsko spanje
Anita Volčanjšek, SiGledal, 19. 4. 2010
Kup pepela na pogorišču duše
Anita Volčanjšek, SiGledal, 26. 5. 2010
Iščoč Ernesta
Anita Volčanjšek, SiGledal, 4. 11. 2010
»Imamo krav'ce, štal'ce žal ne«