Anita Volčanjšek, SiGledal, 25. 8. 2010

Ko sije (polna) luna, so levi spuščeni

Pravzaprav se je zaključila že natanko polovica festivalskega dogajanja in vnovič je nastopil čas – po prvem, bolj razgibanem dnevu – da si razmigamo (bolj ali manj, tu črpam iz sebe) zakrnele kosti in ujamemo ritem v sredin večer uvrščenega Kar češ brass banda.

Medtem ko sem v času današnjega peklensko soparnega popoldneva kot Indijanka ždela na balkonu in čakala na konkretno osvežitev ter se obenem jezila še nad tehnično nedovršenim stanovanjem (beri brezžična internetna povezava, klimatska naprava),  je kaj hitro – kako prikladno, da živim zraven cerkve – zadonela ura, glasni opomnik za "pripravo" na Mlade leve. Dežja resda nisem dočakala, ampak sedaj lahko vsaj  – v poznih večernih urah in zapoznelem nalivu – brezskrbno (če ne štejem komarjev) odprem okno in preženem konstantno (poletno) zatohlost. 

Vsi zvesti privrženci Levov pa so dočakali peti večer še na suhem in po vsej verjetnosti jih tudi "pozornosti vseh vremenarjev vredno" neurje ne bi zaustavilo na poti do Stare elektrarne. Na koledarju se je izrisal torek in pokazali so se Norvežani. Kot tokrat edini nastopajoči v petem večeru festivala so – ampak to že vemo, da ni pogoj – napolnili sedeže Elektrarne. Gruča ljudi okoli miz, gruča ljudi pred lokomotivo, kakšen čakajoč posameznik pred kolesom, in ponovno lahko govorimo o predstave lačnih očkah in ušesih.

Krog zbrane družbe je sklenjen, vrsta pred vhodnimi vrati dvorane pa dolga in glasna. To me spomni na ne tako redke (predvsem zimske) večere – v vseh teh letih seznanjanja s slovensko in tudi tujo gledališko produkcijo  – ko smo na "dvig zavese" čakali trije, štirje prezebli študentje (in ne, nismo se želeli samo pogreti). Levi imajo veliko stalnih pristašev, malodane oboževalcev, morda tudi zato, ker je celotna struktura tako neformalna, nepompozna, blizu strokovnjakom, dijakom, študentom in tudi zgolj radovednim (zabave željnim) osebam, dedkom in babicam. Pravzaprav se je zaključila že natanko polovica festivalskega dogajanja in vnovič je nastopil čas – po prvem, bolj razgibanem dnevu – da si razmigamo (bolj ali manj, tu črpam iz sebe) zakrnele kosti in ujamemo ritem v sredin večer uvrščenega Kar češ brass banda. Kajti potem bo tempo (sedenja) spet hud.

Nekako ne maram pretirane naglice in brezglavega hitenja, a je vse odvisno od atmosfere prostora, kamor se namenim, in seveda – poante same. Festivali so pač mešanica vsega: učenja, druženja, spoznavanja novih stvari in ljudi, zabave. Ker so Levi – kakor se (zavedno in hote) ponavljam že petič – preprosto prijetni in privlačni. Zato vztrajam(o). En pozitiven občutek je dovolj, da me ne motijo (spet sem na udaru jaz) niti podočnjaki kot tudi ne še kar rastoči kupi neumitih kavnih skodel(ic).

Danes sem si obljubila, da grem spat še pred četrto zjutraj in da naj v polno luno raje tulijo tisti redki posvečeni. Družba tam okoli Elektrarne je že razpršena, nov dan pa bo prinesel vnovični (kolektivni) pretok čistih misli, svežih idej in koristnih uvidov. In tu je čar Mladih levov: kar vsak večer razplete, dan kasneje brez težav ponovno mojstrsko splete v pisan klobčič mnogih individuumov. Morda zato, ker imajo tudi levi radi luno.

 

Mladi levi

Anita Volčanjšek, SiGledal, 24. 8. 2010
Pa se dajmo (še) pogovarjat. Iz oči v oči!
Anita Volčanjšek, SiGledal, 21. 8. 2010
Spustite leve, kletka je premajhna!
Anita Volčanjšek, SiGledal, 23. 8. 2010
Ujeti leva za rep
Anita Volčanjšek, SiGledal, 27. 8. 2010
(Skoraj) nirvana
Anita Volčanjšek, SiGledal, 31. 8. 2010
Zimsko spanje
Anita Volčanjšek, SiGledal, 27. 8. 2010
(Skoraj) nirvana
Anita Volčanjšek, SiGledal, 26. 9. 2010
»Izbira je tista, ki me definira kot individuuma«
Anita Volčanjšek, SiGledal, 16. 5. 2010
Prodreti globlje v družbo