Včeraj so nastopili Japonci in z nekakšno mešanico v azijske znake transformiranega (čisto evropskega) Ionesca in posameznih realističnih segmentov iz svoje kulture odprli četrti dan Mladih levov. Ponovno vroč ponedeljkov dan je okoli šeste ure popoldne – ko so temperature znosnejše, delovne obveznosti pa po večini zaključene – na vrt Slovenskega etimološkega muzeja že prinesel prve obiskovalce, ki so se približno dve uri kasneje družno premaknili do Stare elektrarne.
Festivali morda za hip le uspejo prekiniti tok čedalje bolj neosebne komunikacije; virtualen stik je vsaj malo zamejen z vsakodnevnim srečevanjem "v živo". Klepet in kava sta skoraj obvezen ritual pred prižigom odrskih luči, kjer se – v objemu zelenega vrta, da smo v koraku z letošnjo tematiko festivala – že oblikuje sproščeno vzdušje. Pred vrati Elektrarne ponovno nekaj gneče: po skoraj celi dolžini stene naslonjena pisana kolesa in skupinice v krog postavljenih prijateljev ter znancev nekoliko (ampak na to smo vendarle že navajeni) otežijo boj za vstopnico, a komolcev vseeno nihče ne uporabi. Brez naglice je vse, nekako bolj po mediteransko umirjeno in lahkotno.
Danes se je – sicer se to v času Levov bolj poredkoma dogaja – porušila nevidna meja med improvizirano prodajalno kart in manjšinskim preostankom ploščadi (glej vrata stranskega izhoda), ko so se s podvojeno močjo prižgale bliskavice in je fotoaparat zabeležil skupni moment ustvarjalcev Arene in potlej še posamezne obraze nekaterih sodelujočih. Nad skoraj akademskih 15 minut kasnejšimi pričetki predstav se že zdavnaj nihče več ne pritožuje; niti tisti, ki v Elektrarno zaidejo samo v času Mladih levov. Kaj hitro se je moč podvreči ustaljenemu (počasnemu in letnemu času primernemu) ritmu festivala, katerega dogodki pa si sledijo v hitrem zaporedju (včeraj so zvesti pristaši vnovič pospešeno iskali bližnjico do Mini teatra).
Zunaj se na mizah pri prodajalkah kart bohotijo izvodi prve številke Arene, da se spomnimo že odigranih predstav, podrtih razstav in obrazov v intervjujih predstavljenih umetnikov. Nekaj trenutkov na zraku več je priložnost za hitro zaobjetje v pogovor in objeme zatopljene gruče ljudi, ki je vnovič napolnila dvorano. Japonski igralci so poskrbeli za smeh in občasno dobrohotno zmajevanje z glavo, ko je tudi absurd postal absurden, še posebej v sferi popolnoma drugačne kulture.
Za posrečen zaključek je poskrbel eden izmed igralcev, ko je med priklonom – videti je bil iskreno zadovoljen, celo navdušen – mahal občinstvu, s kazalcema naredil srček in v dvorano vnesel – po precej statični igri – razgibanost, živost. Tako po poskočno (res redko videno) japonsko se je deloma sklenil še en večer. Torek, ne boš nam ušel!