Nijinsky Siam je v četrtek privabil številne obiskovalce, ki so se – kar v minulih dnevih ni bilo tako opazno – pred ogledom hladili z brezplačnimi lučkami. Poznoavgustovski večeri so še vedno topli, jaz – lahko bi me že izučilo – pa ponovno v dolgih (črnih) rokavih, vzdušje pred Staro elektrarno pa konstantno prijetno in umirjeno. Včerajšnja predstava je gledalce z začetnim, počasnim tempom najprej rahlo zazibala v stanje umirjenosti – tišina, zbran pogled na platno v ozadju, nenapeto pričakovanje – kasneje pa z vpeljavo živahnejše glasbe marsikoga tudi pripravila do ritmičnega (a kolikor toliko diskretnega) pozibavanja. Celo kratki pasusi smeha niso bili izvzeti, ko so trije igralci kontekstualno preizkušali svoje gibalne sposobnosti in jih še poudarili z obrazno mimiko.
Eksotični Nijinsky je vsekakor prebudil naše evropske čute, predvsem pa zastavil vprašanja o neverjetnem nadzoru telesa, natančno dodelanih gibih in azijski kulturi nasploh. Menda so Pichet Klunchun (izvajalci) – kakor so poročali zanesljivi viri – dobili najglasnejši (in najizdatnejši) aplavz do sedaj. Tudi kratki (poslovilni) pogovori obiskovalcev so se dotikali tém okoli nekakšne magičnosti, zamaknjenosti – jaz sem se na začetku počutila kot gostja kakšnega templja – in odobravajoče zapuščali prizorišče. Po omenjenem sodeč, je publika v dobri kondiciji, pozorna in pripravljena na prihajajoče poslednje štiri festivalske dni.