TINA KOSI: Urok je melodrama v žlahtnem pomenu besede. Nastala je v Skandinaviji v času Ibsena in Strindberga. Čeprav je avtorica Victoria Benedictsson pri nas povsem neznana, gre za delo, ki zavzema pomembno mesto v švedski literaturi iz preloma stoletja, artikulira ženski pogled, ki je za razliko od Ibsenove in Strindbergove družbenokritične osi obrnjen v intimo in večne teme, ki jih le-ta odpira: ljubezen, strast, razočaranje, izdaja, navdih ... Zgodba, ki jo prinaša drama Urok, je lahko blizu vsakemu, ki pozna hrepenenje, ki je kdaj ljubil, bil ljubljen, izdal ljubljeno osebo ali bil izdan. Vsak izmed nas se lahko prepozna na tej ali oni strani.

Victoria Benedictsson naj bi bila Ibsenu navdih pri oblikovanju lika Hedde Gabbler in Strindbergu pri oblikovanju lika gospodične Julije (igra je bila napisana leto dni po njeni smrti).

Urok je pravzaprav avtobiografska izpoved Victorie Benedictsson, njene strastne in nesrečne ljubezenske zveze z danskim kritikom Georgom Brandesom, ki je bil eden najbolj znanih in upoštevanih kritikov svojega časa. Brandes naj bi bil velik lomilec ženskih src, z izjemno močno erotično karizmo in Benedictssonova je bila pred njim popolnoma nemočna. Kot je razvidno iz njenih pisem, je bila v njegovi prisotnosti neznansko srečna, takoj ko je ostala sama, je trpela peklenske bolečine. Edini smisel njenega življenja je postal on. Zdi se, da ji Brandes dejansko nikoli ni obljubljal več, kot je dobila. Obstaja celo realna možnost, da med njima do erotičnega odnosa sploh ni prišlo, saj je bil Brandes zelo premišljen pri konkretnem spuščanju v zunajzakonske odnose. Vsekakor je dejstvo, da Brandesu srečanje z njo ni pomenilo niti toliko, da bi se mu jo zdelo vredno omeniti vsaj v kakšni mini opombi znotraj svoje biografije.

V svojem prizadevanju, da bi si zagotovila njegovo ljubezen, je Victoria Benedictsson napisala novelo Gospa Marianne. Zelo je koprnela po Brandesovi pohvali in potrditvi, toda namenil ji je zgolj vzvišen in rahlo ciničen komentar, češ da gre pač za tipično “žensko pisanje”. To naj bi v Victorii Benedictsson ubilo vso pisateljsko samozavest. – Pričakovanje, da bo Brandes na njeno pisanje sploh odreagiral, je bilo sicer – milo rečeno – zelo naivno, kajti v letih od 1870 do 1890 je zelo redko sploh vzel v roke kaj, kar je napisala ženska.

Življenje si je skušala vzeti trikrat. Pri zadnjem (in uspešnem) poizkusu je uporabila britvico – z njo si je prerezala arterijo na vratu. Izkrvavela je v isti hotelski sobi, kjer sta se z Brandesom spoznala. Njena življenjska zgodba, brezkompromisnost njene ljubezni (ali morda celo obsedenost?) je danes, ko v partnerski odnos pogosto vstopamo mnogo bolj pragmatično, navdihujoča in pretresljiva. Takšna je tudi melodrama Urok.

Zakaj sem k režiji povabila Sama M. Strelca? – Že ko berem tekst, navadno začutim, kateremu režiserju ali režiserki bi bil lahko blizu. Samo je eden tistih režiserjev, ki z nami redno sodeluje, in mislim, da to prinaša določene prednosti, saj pozna vse dobre in slabe strani naše gledališke hiše. To omogoča kreativno in mirno delo, ki pelje h kvalitetnemu rezultatu.

Kar nekaj ljudi je, s katerimi bi si tako jaz kot moji igralci želeli delati kontinuirano in pogosto. Šest premier, kolikor jih imamo v Celju zdaj, se mi zdi absolutno premalo. Zelo se veselimo trenutka, ko bo Oderpododrom preseljen v prostore knjižnice, ki se drži našega gledališča, saj nam bo to omogočilo letno realizirati več produkcij, če bo Ministrstvo za kulturo to tudi finančno podprlo.

Povezave:

- Tina Kosi na Geslu
- SLG Celje na Geslu
- Samo M. Strelec na Geslu
- Samo M. Strelec na spletnem repertoarju slovenskega gledališča