Polona Petek je diplomirala na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Nato je na Univerzi v Melbournu v Avstraliji po končanem magistrskem in potem še doktorskem študiju predavala na Oddelku za filmske študije. V mednarodnih publikacijah je objavila vrsto člankov, v katerih raziskuje vpliv globalizacije in zlasti kulturnih diaspor in transnacionalnega povezovanja na film, v svoji prvi monografiji Eho in Narcis: Ekolociranje spektatorja v dobi raziskav občinstva (Echo and Narcissus: Echolocating the Spectator in the Age of Audience Research, Newcastle, UK: Cambridge Scholars Publishing, 2008) pa kritično oceni spremembe, ki jih za filmsko vedo pomenita odmik od teoretizacij spektatorja in premik k politično-ekonomskim in empiričnim metodam raziskovanja. Od svoje vrnitve v Slovenijo je Polona Petek pedagoško sodelovala z Oddelkom za sociologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, v filmski reviji Ekran pa je lani objavila cikel esejev, v katerem je slovenskemu občinstvu predstavila razvoj filmske vede skozi prizmo teorij o spektatorju.

Če bi mi to vprašanje zastavili, ko sem bila srednješolka v dobri stari Jugoslaviji, bi skomignila z rameni češ, zakaj pa bi moral biti aktualen? Odnosov spola pri nas takrat (še) nisem doživljala kot razmerij moči, seveda pa se kot najstnica nisem ozirala mnogo dlje od konice lastnega nosu.

A če bi mi to vprašanje zastavili pred nekaj leti, ko sem po študiju na Univerzi v Melbournu tam predavala na oddelku za filmske študije – in med drugim prav predmet Film in feminizem –, bi bil moj odgovor spet zelo podoben. V tistem okolju so me obdajali osveščeni študenti, ki so samozavestno izražali lastne kulturne, etnične, nacionalne in tudi spolne identitete in ki so poznavalsko, včasih pa že kar zdolgočaseno (češ: povej mi raje nekaj, česar še ne vem) prikimavali strokovni literaturi, ki opozarja na to, da spol ni fenomen, ki bi se manifestiral kot binarna opozicija (torej kot delitev populacije na moške in ženske), temveč imamo opravka z identifikacijsko osjo, na kateri se artikulira cela paleta različnih spolov in spolnosti. (V nekem trenutku so bili, na primer, zelo popularni »metroseksualci« [urbani heteroseksualci, ki se zelo posvečajo lastnemu videzu in pogosto nosijo oblačila v barvah, ki so se prej zdele rezervirane za ženske], nekoliko kasneje »snagi« [sensitive new age guy], študentska generacija nasploh pa se je zgražala nad vsakršno birokratsko prisilo v izbiro med moškim in žensko – ki je tudi v Avstraliji seveda še vedno stalna praksa, ko pride do izpolnjevanja kakršnih koli obrazcev in formularjev – in se suvereno pogovarjala o interseksualnih spolnih kategorijah ter si prizadevala, denimo, za uvedbo panseksualnih stranišč na univerzi.)

Skratka, ko sem se znašla v predavalnici pred pripadniki te kulture, mi je bilo v trenutku jasno, da je Film in feminizem zanje lahko samo predmet, kjer bodo spoznavali zgodovino filma in neke miselnosti oziroma aktivizma.

Toda tega vprašanja mi ni nihče zastavil tako neposredno ne v srednji šoli ne v Avstraliji. Pač pa nanj odgovarjam danes, leta 2010, ko sem se po enem desetletju v Avstraliji vrnila v Slovenijo in spet živim v Celju. In danes je moj odgovor, žal, popolnoma drugačen. Ne le da v svojem sedanjem okolju in obogatena z zgoraj omenjenimi izkušnjami spoznavam, da je feminizem vsekakor lahko še aktualen, ampak skoraj vsakodnevno doživljam oziroma opazujem stvari, ki mi potrjujejo, da feminizem mora biti še vedno aktualen. A da bi pojasnila to mnenje, moram najprej narediti korak ali dva nazaj.

Seveda ni nikakršnega splošnega konsenza o tem, kaj pravzaprav je feminizem oziroma za kaj si prizadeva. V strokovni literaturi zato raje govorijo o valovih. Prvi feministični val si je konec devetnajstega stoletja prizadeval za prepoznanje enakosti med spoloma, v praksi pa recimo za volilno pravico za ženske. Drugi val je v šestdesetih letih preteklega stoletja zahteval prepoznanje, da so ženske drugačne od moških in da enakopravnost ne bi smela pomeniti tudi enakosti, kar zadeva pravice, merila, norme in tako naprej. Tretji val je v devetdesetih letih prinesel dekonstrukcijo vseh tradicionalnih kategorij in pojmov in si privoščil celo takšne retorične ekscese, kot je bilo delo Tanie Modleski, ki je trdila, da je treba besedo »ženska« odpraviti, kajti gre za identifikacijsko kategorijo, katere opredelitev je preveč patriarhalno zaznamovana, da bi jo bilo mogoče rehabilitirati in da torej realno obstoječim ženskam ne more ponuditi poimenovanja, s katerim bi se bilo mogoče suvereno identificirati. Zadnjo fazo, ki ponekod menda še traja, ponekod pa je seveda sploh (še) niso izkusili, imenujejo postfeminizem, ki nima ene same definicije; večina pa vendarle pravi, da postfeminizem pomeni, da je feminizem stvar preteklosti, da je bil boj tako ali drugače izbojevan in da je zdaj spet OK biti ženska, in to tudi na najbolj seksističen način, saj dandanes ženske to identiteto privzemajo z ironijo. (Primer: dekleta, ki razkazujejo zadnjice, oprsja in druge obline na televizijskem kanalu MTV, niso pasivne žrtve in nesluteči objekti moških pogledov, kot so bile to morda njihove predhodnice na filmskih platnih v preteklem stoletju, ampak so samozavestne, osveščene postfeminističen bejbe, ki si aktivno in z ironijo prilaščajo takšno vlogo v spektaklu, zato le-ta ni več v nobenem pogledu inferiorna oziroma zanje ponižujoča.)

Kateri feminizem torej po mojem mnenju mora biti še vedno aktualen? To je seveda odvisno od okolja oziroma okoliščin, pa tudi od ljudi, ki naj bi jim pomagal. Pri nas se menda lahko kaj naučimo prav od vsakega feminističnega vala. Prvi bi nam lahko inter alia pomagal do spoznanja, da ne bi bilo slabo, če bi v Slovar slovenskega knjižnega jezika ob »dramatiku« vključili tudi besedo »dramatičarka«. Drugi bi nam, denimo, pojasnil, da izključitev porodniškega dopusta iz delovne dobe za ženske pomeni hudo kršitev človekovih pravic. Sodobnejše variante feminizma pa bi morda odprle oči tistim, ki ne opazijo, da izrazita homosocialnost slovenske družbe (vključno z njenim ženskim antipodom – vzemimo banalen, družaben in v širše družbenem smislu verjetno res precej nepomemben primer: Ste opazili, kako pogosta so v naših restavracijah in lokalih izključno ženska omizja, ko si punce privoščijo »girls' night out«, medtem ko njihovi partnerji to seveda počnejo redno in brez posebne vzhičenosti? Ali pa s kakšno strastjo se pri nas vzdržujejo šege in običaji, kot so fantovščine in dekliščine?) še vedno vzdržuje ne le binarni spolni ustroj družbe, ampak tudi neenakost spolov, čeprav je seveda res, da so manifestacije slednje postale v mnogih pogledih manj drastične.

In kako aktualno je lahko uprizarjanje besedila, ki je burilo feministične in druge duhove pred več kot sto leti? Kar se tiče aktualnosti, ne vem, vsekakor pa menim, da je v družbi, kjer so odnosi spolov še vedno razmerja zelo neenake moči, uprizarjanje kakršnih koli besedil, ki spodbujajo refleksijo na to temo, vedno zelo dobrodošlo.