Je smeh nekaj, kar sodi ali pa bi lahko sodilo (ali pa bi moralo soditi) v slovenski "javni interes"?*
V psihofiziološkem smislu je emocija veselja in razveseljevanja gotovo koristna. Vendar je smeh bil vedno tudi podpora žlehtnobi (nalašč sem uporabil milejši izraz za zlo ). Ta "tažlehtni, tazli" smeh se je potuhnjeno priplazil v sfero javnega interesa Republike Slovenije. Najdete ga na Grimsovem svetniško bledem obrazu, prihaja iz grgrajočih Gorenakovih ust, pojavi se na Černačevem bejbi fejsu, pa tudi v komaj zaznavni zaničljivi Janševi obaveštajski grimasi ga lahko najdete. Tak smeh povzroča tesnobo, povzroča oblivanje zone, ljudem v srca nažene paničen strah za rast njihovih otrok, za odraščanje v družbi, kjer se ti javni zainteresiranci perverzno režijo.
Vam povem, bolje bi bilo, da bi bil smeh zgolj v uporabi umetnikov, igralcev, artistov, klovnov, kabaretistov, plesalcev, požiralcev ognja, dreserjev tjulnov, delfinov in kitov namesto naštetih nasmejancev iz politike. Pa tudi v gospodarstvu bi se našli nasmejani obrazi. Raje gledam resne obraze, ki se zaskrbljeno ukvarjajo z mastodontskimi problemi globusa, na katerem živimo.
Tudi smehi obrazov iz druge plati takoimenovane sfere javnega interesa so nekam sumljivi. Najbrž prav zaradi nenavadno priljudne, sumljivo izi nonšalantnosti tipa Pahor, ki se nam vse bolj pogosto smehlja na tiskovnih konferencah in se vede kot kakšna pička v reklami za dezodorant. Seveda zlasti takrat, kadar kakšno reč kapitalno zajebe.......
Katerim kriterijem mora zadostiti danes komedija, da jo lahko postavimo v vsebinski kontekst "žlahtnosti"? Kaj bi žlahtnost v navezavi na komedijo lahko pomenila?
Še vedno velja, da mora komedija držati družbi ogledalo. Seveda mora nasmejati ljudi. Jih sprostiti. Jim skozi smeh povedati tudi kaj, česar sicer ne bi radi slišali. Glede žlahtnosti komedije pa je križ samo v dejstvu, da se ta mnogokrat izneveri prvobitnemu namenu. Postane samozadovoljna. Na primer: začenja dosegati nekakšne materialne cilje, visoke zaslužke, komercialne prodore, ukvarja se s samopromocijo, z importom mediokritet, ki so ozaljšane z nekakšnim rumenim bleskom. Saj je jasno kaj v umetnosti in v medijih, ki pišejo o nji, pomeni pridevnik rumeni!? In tako je z žlahtnostjo konec. Kakor znamo reči: nesreča nikoli ne počiva, tako tudi velja, da je umetniška žlahtnost vsak hip lahko prva žrtev izneverjenega in sprevrženega, cenenega, plehkega, povampirjenega, neprincipielnega, provincialnega, poltenega in bednega štancanja komercijalne umetnosti.
Ali festival Dnevi komedije vpilva na kakovost slovenske komedijske prakse?
Čisto nič! - Dnevi komedije v Celju imajo premajhen vpliv na razvoj in kakovost te zvrsti gledališke umetnosti. Zato, ker niso prerasli sheme običajnih, rutinskih vikend gostovanj v SLG Celje.
Celje ima vendar zaledje. Tja je prvenstveno potrebno prodreti. Potrebno je razviti lastno vsakoletno festivalsko produkcijo (tipa Dubrovnik) z igralskimi in drugimi sodelavci iz širšega slovenskega gledališkega prostora. Te posebne produkcije komedij so lahko naštudirane tudi v drugih krajih in drugih gledališčih. Tudi v sredinah, ki nimajo poklicnega gledališča. Potrebno je delno internacionalizirati festival. SLG Celje je imelo vedno poglobljene gledališke stike z Zagrebom. Vsako leto je potrebno povabiti dve kakovostni uprizoritvi iz hrvaškega gledališkega prostora. Pa ne dve monodrami za eks jugoslovanske tezgaroše! Razviti je potrebno komedijsko kovačnico z velikimi igralci komedij, ki kujejo in usmerjajo talente. Dramaturško delavnico. AGRFT s svojo produkcijo. Pogovore z občinstvom, naslednje jutro po predstavah. Pojavi novih zvrsti kot je n.pr.: stand up comedy si zaslužijo poseben razvojni segment festivala. Blizu delujeta dva festivala: v Mariboru in na Ptuju. Potrebno je izostriti identiteto in smotre celjskega festivala, sicer bo Borštnikovo požrlo Dneve komedije. Od Celja do Maribora je le 40 min. vožnje....!
Komična plat je zapik pred blaznostjo.**
Ne vem, v kakšnem kontekstu je Jaša izrekel to zanimivo misel. Je zapik rešitev pred družbeno blaznostjo? Je zapik gledališčnikov potisk glave v pesek? Je zapik le malo oddahnjenje, rešitev pred vročim, ekstatičnim komedijskim vrtincem? To vse bi šlo! Samo, da ni zgolj inertno, zdolgočaseno, vsakoletno pofočkanje na Dnevih komedije.
(Odgovarjal je Zvone Šedlbauer)
Povezave:
- Zvone Šedlbauer na Geslu
- Zvone Šedlbauer na spletnem letopisu slovenskega gledališča
* Parafraza naslova članka Slavka Pezdirja "Smeh ni v javnem interesu?" Vir: Slavko Pezdir,"Smeh ni v javnem interesu?", Delo, 1.3.1995.