Morda resnično letošnja izbira ponuja največ samoironije, in zato sem se odločil, da naj bo to moto ter kompas, ki bo orientacija za izbor, saj bo treba znotraj tega iskati enake možnosti za nagrade. Zraven sem dodal še en atribut, in sicer samoironija s pozitivnim prizvokom in z nekolikanj črnim humorjem. O eni od predstav sem si zapisal: »Maska in zgodovinski cinizem sta na vrhuncu. Še danes lahko čutimo vse prvine gledališke razcepljenosti med publiki všečno dramatiko in umetniškim izražanjem.« Včasih sem okleval, kako naj se odločim, potem pa sem zapisal: »Kljub vsemu je skupni seštevek komičen in dovtipen. Ima več plasti, in dramatik je prikazan s humorjem, kot bi sam želel, pa nanj nismo tako gledali.«

Nad nekaterimi predstavami sem bil preprosto navdušen: »Ljubezen nam je vsem v pogubo, je moto predstave. Na tak ali drugačen način iščemo srečo, četudi smo jo izgubili, ali sina, ali moža, ali mladostno simpatijo, ali novonastalo zasnubitev. Vse skupaj pa je narejeno v narativnem, logično-dramaturškem slogu.«

Potem sem se vprašal, če se v predstavah kdo ukvarja z našo polpreteklo zgodovino, in našel sem tale zapis: »Vsa pohvala ustvarjalcem, ki so s svojo mladostjo podkrepili kapitalističen nesmisel v borbi proti komunizmu. Prav v istem 'sosu' smo, kot smo bili. Še zmeraj se učimo iste pesmice, še zmeraj varamo, še zmeraj imamo omejeno svobodo govora.«

Kot sem omenil, sem iskal kriterije, ki sem jih zapisal v uvodu, ter sem po ogledu ene od predstav zapisal: »Komedijsko ni pretirano klišejsko, pravzaprav je v tem umetniškem konceptu kar nekaj kriterijev, ki bi ustrezali uvrstitvi na festival. Sploh pa potrebujemo tudi nekaj črnega humorja in sproščenosti na festivalu, ne zgolj mukotrpno slovensko samomorilnost …«

Iskal sem med drugim enakovredno umetniško stvaritev igralskih likov in našel: »Doslej pa je res, da ženske vloge ni še nobena odigrala tako izrazito prepričljivo kot v drami, ki sem jo pravkar gledal. Tudi soigralca sledita liniji, za kar gre bržčas zasluga režiserki.«

Upoštevati sem skušal tudi ritem in dramaturški lok predstave: »Umetniško dovršena predstava s primerno minutažo in napetostjo do samega konca. Ali morda ne šteje napetost in neprekinjena prisotnost sledenju mimiki in artikulaciji igralcev? Mar ni to teater v žlahtnem pomenu besede?«

Kdo so igralci in igralke, ki nam govorijo zgodbe? Nek večer sem si zapisal: »Igralka je nesrečna, pa vendar večna. Igralec si želi umreti, pa vendar lahko udejanji svoje slo le eden, ki je izjemen starec z nesrečno preteklostjo.«

Nato se je v meni porodilo vprašanje, če lahko izbrane predstave uvrstim v katero od novodobnih gledaliških smeri: »Kaj se dogaja s človeško krutostjo. Vse skupaj me spominja na 'teater u fris'. Grob, brutalen pristop, poln energije, menjavanja ritma. Energija igralcev je resnično mogočna, menjavanje ritmov daje predstavi poseben energetski naboj. Groza nad svetom, v katerem živimo, nas stiska v kot. Nočemo zreti v obraz, pa vendar moramo. Nasilna polastitev telesa, ekstaza v objemanju in poljubljanju. Slutim vojno, žalostno izgubo otroka, zgodbo o bedaku, ki zapusti družino, gre za podajanje nasilja nad človekom, zato govorim o 'teatru u fris' …«

Vendar je bila to le ena od zgodb, ki pa nosi v sebi željo po boju, in zato konec nikakor ni pesimističen, temveč režiser smelo zre v prihodnost. »Igralca pelje v svoj svet vizije, pri čemer je le-ta izreden kreator karakterne igre, čustveno-shizofreničen in mojstrsko-fanatičen. Vse skupaj je na meji dobrega okusa za povprečnega gledalca.« Nato je nastopil atribut umetniškega vtisa. Vse predstave sem namreč ocenjeval v treh kriterijih: igra, režija in umetniški vtis. Zato sem zapisal: »Vendar, če iščemo nekaj več, umetniški izraz in tisto, kar ne zadovoljuje le cenenih potrošnikov, potem je to vsekakor izdelek, ki daje globljo skrivnost in zadovoljuje šele ob krepkem razmisleku in ponotranjenosti krutosti ter komorne zavzetosti za razkol med dobrim in zlim, kjer večkrat zmaga zlo, a poroka na koncu daje upanje, da vse ni zaman, da trpljenje ni zaman in da vsi moramo nositi svoj križ …, se ta bridkost sploh kje konča?«

In kako ločiti razliko med kvaziumetniškim in žlahtnim umetniškim vtisom. Eden od izbranih igralcev sam pravi: »Razlika je v tem, če imam kaj povedati, in med tem, če sem le ekstremist, ki se strgam z verige …« Ta igralec, ki je povedal slednje besede v svoji predstavi »ruši vse pred sabo. Njegovo telo je izklesano, njegova dikcija je izrazita in točna. Prehaja iz ene govorne ravnine v drugo, kot iz ene vloge v drugo. Nič ga ne zmede, ko onanira, ko gol skače po odru, je ekstremist ali tudi umetnik, se sprašujem«. Pri tej dilemi sem spregledal in začutil, da je umetnik.

To ugotovitev sem argumentiral z naslednjo mislijo: »Kaj mi je storiti, kakšno pot ubrati, če uvrstiti umetnost zaradi umetnosti, ki seveda ni dolgočasna, ali zgolj povedati zgodbo. Igralec pove svojo zgodbo o življenju v gledališču, njegovo osamljenost med vlogami in sanjami pred svojo smrtjo, o spokojnosti, ki jo je pred kratkim začutil, ko so ga vsi nehali ljubiti, ker je pač tak, kot je. Tako nam je povedal zgodbo na zanimiv in umetniški način. Nikakor se nisem dolgočasil, pa tudi nisem imel občutka, da bi mi prodajal meglo, temveč nekaj, kar resnično občuti kot pomanjkljivost v slovenskem prostoru.« In to je bilo zame odločilno. Na Slovenskem nam manjka iskrenosti. Iskrenost ni vrednota, temveč slabost, zaradi česar izgubiš posel pri lobiranju …

Iskal sem smisel igralcev, ki poskušajo nekaj povedati, biti iskreni in nevsiljivi, ter našel: »Igralčeva pot, ki jo prehodi s potujitvenim efektom, je vse prej kot lahka, njegova pot je trpka. Kljub vsem ekstremističnim naporom je le Sizif, ki vedno znova vleče svoj stroj, ki ga mora drugim prepustiti v presojo.« Prepuščen je takšnim kritikom, ki izbirajo in podeljujejo nagrade ter vrednotijo njihovo umetniško ustvarjanje. Je to nekaj, kar nas le gane ali tudi premakne. Želel sem si, da bi nas tudi nekaj v življenju premaknilo. Temu sem sledil pri izboru ter nisem želel biti le eden od kritizerjev.

Potem sem sedel na kavi in razmišljal: »Pa se nam ob pijači le prikrade igralčev obup, njegov poskus upora, želje o tem, da je vendarle nekaj več od banalnega ekstremista. Je tisti, ki želi pristopiti in reči: 'Dajmo nekaj nardit, dajmo končno enkrat – jeb* vsem golega k**ca …'« (Oprostite mi vulgarnost, toda včasih ne gre drugače!)

Pa vendar sem si želel, da bi gledalci lahko ob predstavah tudi uživali, ne samo trpeli ob igralčevih monologih: »Nekaj je na predstavi, kar me privlači, morda pogled na lepi dekleti, morda želja po ljubezni, črn humor nad grotesknostjo slovenskega naroda.« Želim si smeha in veliko ga je najti, ko pogledaš na to našo polpreteklo zgodovino. Veliko je še tega, kar živi celo v novi, mladi generaciji režiserjev. Le-ti čutijo, da njihovi predhodniki niso bili povsem iskreni, pa tudi njihove zdajšnje predstave zgledajo večinoma kot sprava s heretiki. Morda pa le nismo tako pobožni, kot se zdi. V eni od predstav se pojavi ikona slovenskega igralstva, in s tem bi zaključil svoj samopogled na izbor: »Na koncu se pojavi naša legenda, ki le še enkrat samoironično zavzdihne. Glavni protagonist jo popelje na piedestal, in to je konec predstave.«

In to je konec izbora. Upam, da boste na piedestal popeljali tiste, ki si to resnično zaslužijo, ne pa tiste, ki so tam pristali zaradi trenutne politične situacije. Hvala vsem gledališčem, ki so mi s svojimi predstavami priredila globoke večere in trpke misli. Upal sem, da bi jih lahko izbral še več, vendar je v življenju zmeraj neka selekcija. Zato moraš med dobrimi izbirati najboljše. To sem moral storiti tudi tokrat.

Vabim gledalce, da pridejo in si ogledajo, o čem razmišljajo naši gledališki kulturniki, ki jim grozi vse večje pomanjkanje, ne samo v finančnem smislu, temveč tudi v duhovni praznini.

(Vir: Programska knjižica 7. Slovenskega festivala komornega gledališča SKUP’2012. Mestno gledališče Ptuj, 2012.)