Smeh vsekakor ne sodi v slovenski javni interes, ker živimo v resnobnem in zlobnem političnem vzdušju.
Smeh in posmehovanje sta, za kratek čas, obstajala ne le kot 'javni interes', temveč kot demokratična pravica v antični Grčiji. Z odra so lahko zasmehovali kogarkoli in sicer na direkten, blasfemičen, razsposajen in žaljiv način. Skozi konkretnega človeka so se smejali neki splošnosti, kajti smejemo se žalostnim hibam, neumnosti, požrešnosti, napihnjenosti, nečimrnosti, pokvarjenosti. Torej, neka oseba je predstavljala le okvir za končno tarčo smeha. Aristofan je zasmehoval celo svojega prijatelja Sokrata, a zaradi tega prijateljstvo ni bilo pokvarjeno. Nenehno se je kruto posmehoval politiku Kleonu in za to je bil le enkrat (brez uspeha) tožen. Smešil je bogove, heroje, vojake, politiko svoje države, moške nasploh, ženske nasploh, žalil gledalce, prvi opravil z idejo komunistične enakosti … Skratka, smeh, ki je takrat odmeval je bil neusmiljen in skorajda božanski.
Mi pa živimo v nekem krču resnobnosti, kjer vsakdo ima demokratično pravico biti užaljen, vsakdo nek govor lahko prepozna kot sovražen govor, vse je polno nekih skritih namenov, ideologije, in s tem je smehu odvzeta nedolžnost blasfemije. Živimo skupaj z smešno zadrtimi politiki, ki, prav v imenu demokracije, omejujejo smeh kot obliko svobode. Zahtevajo toleranten smeh, ki ne bo nikogar užalil, zato si rajši pripovedujejo vice o blondinkah, ki nimajo ne obraza ne imena.
Ker se večinoma smejimo zabavnim dogodivščinam neznanih povprečnih ljudi v njihovi vsakdanjosti in povprečnosti, je naš smeh le – oblika žalosti.