Replike: Marinka Poštrak

Je smeh nekaj, kar sodi ali pa bi lahko sodilo (ali pa bi moralo soditi)  v slovenski "javni interes"?*  

Če pomislim na komercialne komedije, ki v najrazličnejših gledališčih poskušajo ugoditi »javnemu interesu« po smehu, mi gre na smeh. Če sem seveda dobre volje! Če temu ni tako, mi gre bolj na jok.

Zdaj je že postalo več kot očitno, da tovrstni »komedijobrižniki«, ki pod pretvezo, da skrbijo za »javni interes« in izvabljajo publiki smeh iz situacijskih gegov in stereotipnih seksualnih peripetij, počnejo to izključno in zgolj zaradi lastnega ekonomskega interesa. Vsa sprenevedanja o tem, kako je potrebno ugoditi javnemu interesu so iz trte zvita. To ni smeh, ki bi služil namenu komedijskega žanra, ki je in bo ostal zmeraj v smislu kritične distance do stvarnosti kot tudi ni katarzični smeh v smislu »držati družbi ogledalo« (kot pravi Gogolj) ampak smeh, ki podpira vsesplošno in na vseh področjih prisotno družbeno apatijo. To je smeh, ki poneumlja že tako ali tako otopele množice. Je smeh, ki jih peha v še večjo otopelost in jim preprečje, da bi mislili z lastno glavo. To je smeh (samo)pozabe in sproščanja negativnih energij v stilu gladiatorskega slogana »kruha in iger«, le da je danes bolj v igri le zadnji del slogana. Ta smeh je produkt primitivne komike, ki se nam spakljivo roga tudi iz naših TV serij in nanizank in nas ne očiščuje, ampak poneumlja in dela tepce tako iz spakujočih se igralcev kot tudi iz gledalcev. Take vrste smeh nikakor ni v »javnem interesu« ampak predvsem v ekonomskem in političnem interesu in prav ta politično – ekonomski interes je pripeljal »smeha željne množice« v situacijo, ko si »želijo« le še amnezije zaradi grozljive teže stvarnosti. Tak smeh nima z inteligentnim in iskrivim ter tudi kritičnim humorjem, ki je temelj dobre ali žlahtne komedije, nič skupnega. S tem naivnim in lobotomističnim komedijskim žanrom nimajo nekomercialna gledališča nič skupnega, razen polnjenja blagajne in v zadnjem času tudi lovljenja pozitivne nule.

Katerim kriterijem mora zadostiti danes komedija, da jo  lahko postavimo v vsebinski kontekst  "žlahtnosti"? Kaj bi žlahtnost v navezavi na komedijo lahko pomenila?

In prav zaradi tega spada »žlahtna komedija« v današnjih časih in gledališčih bolj med izumirajočo vrsto. Pri »žlahtni komediji« gre za razliko od  nežlahtne zmeraj zelo zares. V vsebinskem, režijskem in igralskem smislu. Ta komedija zahteva (za razliko od one druge, o kateri smo govorili) jasno izraženo stališče do teme, ki jo obravnava. Ta komedija ne uspava, ampak prebuja. Ta komedija ne poneumlja ampak sili k razmisleku in uvidu. O svetu in o nas samih. O napakah, ki jih počnemo kot posamezniki in napakah, ki jih počneta oblast in družba. »Žlahtna« komedija je lahko tudi žlehtna. Predvsem pa nam kaže ogledalo v vrhunski gledališki estetiki in poetiki. Brez kiča in gegov na prvo žogo. Brez preračunljivih in preračunanih štosov. Žlahtna komedija je do publike neusmiljena v slikanju njenih napak in drzna v njeni kritiki. V režijskem konceptu je natančna, v estetskem izpiljena in vrhunska. Žlahtna komedija ne prenese igralskih klišejev in igre iz začetkov 19. stoletja ter estetskih šlamparij. Žlahtna komedija se ne zadovolji le z neobvezno zabavo, ampak z vso ostrino in kritičnim nabojem izpostavlja problem in ga odpira do absurda. Žlahtna komedija lahko seveda ob vsem tem tudi sprošča in zabava, vendar nikoli ne zdrsne na nivo pobebavljenja. Toda še tako žlahtno napisane klasične komedije, kot so jih napisali n.pr. Moliere, Gogolj, Beckett ali Ionesco, če omenim samo najbolj eksplicitne, se lahko žal v hipu spremenijo v neobvezne burke ali zaprašene vodvile oz. bulvarke, če niso narejene s premišljenim konceptom in natančno igralsko interpretacijo. In seveda šele na osnovi vseh omenjenih elementov od teme, pa do režijskega koncepta in stila igre lahko govorimo o tem ali je neka komedija »žlahtna«.

Ali festival Dnevi komedije vpilva na kakovost slovenske komedijske prakse? 

In prav v  smislu izpostavljanja vrhunske komedijske bravuroznosti vseh uprizoritvenih elementov, ne glede na stil, vidim smisel in pomembnost Dnevov komedije. Da iz poplave komedijskega šunda izločijo škart in postavijo na »piedestal« tisto komiko, ki nas zadeva v živo z inteligentnim humorjem tako na nivoju besedila kot tudi sodobnih uprizoritvenih pristopov.   

Komična plat je zapik pred blaznostjo.**

Kar pa se »zapika pred blaznostjo tiče« je humor tisti ventil, ki nas pred blaznostjo sveta in tudi pred notranjimi demoni  edini lahko odreši. Humor je zmeraj  posledica distance, ki nam omogoča, da se dvignemo nad še tako nevzdržno, nemogoče in absurdno stanje. In prav v tem je katarzičnost komedije in prav ta element je tisti, ki podeli komediji status žlahtne.