S čim ste po vašem mnenju prepričali strokovno komisijo, da vas je uvrstila v štiriletni programski razpis 2010 - 2013?
ZA EMANAT: Zavod EMANAT strokovne komisije ni prepričal, saj so zavrnili našo vlogo za programsko sofinanciranja. Na zemljevid sofinanciranih nas je uvrstila ministrica Majda Širca, ki je po pritožbah oz. ugovorih na rezultate programskega razpisa poskrbela za zagotovitev dodatnih sredstev in v sofinanciranje uvrstita še nekaj zavodov in društev, ki so v prvem krogu izpadli.
V čem se kaže vaša izvirnost oziroma s čim in na katerih področjih doprinašate k pestrosti na slovenski uprizoritveni sceni?
ZA EMANAT: Ponujamo kar razvejan načrt postrodukcijskih in gostovanjskih aktivnosti predstav iz prejšnjih let: Drage drage (Maja Delak), Poti ljubezni (Maja Delak & Luka Prinčič), Marcipan in Plexi (Marijas Boulogne), Sad Sam Almost 6 (Matija Ferlin), Republika prahu (Urška Vohar), Republika ali Srečno pot Greta Garbo (Urška Vohar), Sugar Rush(Nina Fajdiga, Jasmina Križaj, Tina Valentan) na različnih prizoriščih v Ljubljani, po Sloveniji in v tujini.
Tudi v prihodnje načrtujemo bogat program raznolikih produkcijskih aktivnosti:
V okviru treh različnih tematskih skopov (Novi teritoriji, Burleskne slike in Mladi ustvarjalci) bomo predstavljal različne avtorje: nekateri bodo z Zavodom Emanat sodelovali prvič: Eric Dean Scott, Georg Hobmeier v sodelovanju z Urško Vohar, Irena Tomažin ter Sabina Đogić, ostali pa so v Zavodu Emanat že prijavljali svoje projekte: Nina Fajdiga, Jasmina Križaj, Urška Vohar, Luka Prinčič in Maja Delak. Menimo, da so navedeni avtorji s svojimi projekti napovedujejo raziskovanja mejnosti področja plesa ter stičnosti z drugimi področji (glas, igra, glasba, tehnologija...). Z vsebinskim sklopom Burlesknih slik bomo povezovali avtorje in ustvarjalce ter izvajalce izmenjujočih se vlogah sodelovanja. Zanimajo nas fluidne oblike in načini ustvarjalnih in predstavitvenih procesov in modelov. Nadaljevali bomo z zaključno produkcijo mladih plesalcev Pred-premiera, v sklopu večletnega sodelovanja z umetniško gimnazijo za sodobni ples, ki deluje v okviru SVŠGL (Srednje vzgojiteljske šole in gimnazijo Ljubljana) .K programskemu sklopu Mladi ustvarjalci pa sodi tudi umetniški večer plesnih solov maturantov SVŠGL in umetniške izmenjave s sorodnimi šolami v tujini (Khadans iz Antwerpna). Ob skrbi za promocijo sodobnega plesa med mladimi pa se usmerjamo tudi na predstavitev mlade generacije plesalcev.
Kakšne aktivnosti načrtujete na mednarodnem nivoju?
ZA EMANAT: Ker Zavod EMANAT nima lastnih prireditvenih in vadbenih prostorov so mednarodne koprodukcije nekoliko težje izvedljive, saj menimo, da se je mnogo lažje koprodukcijsko povezati tistim producentom, ki upravlja s prostori (izmenjave, rezidence...). Zato je usmeritev Zavoda EMANAT bolj v mednarodno sodelovanje v obliki gostovanj naših predstav v tujini. V letih 2006-2009 smo izvedli 22 gostovanj v tujini (Venezuela, Belgija, Francija, Avstrija, Italija, Nizozemska, Turčija, Madžarska, Romunija, Poljska, Češka, Velika Britanija, Hrvaška, Srbija, Črna Gora) in po različnih mestih v Sloveniji.
Različne produkcije Zavoda Emanat so bile podprte iz različnih fundacij in koprodukcijskih sodelovanj: Projekt SUGAR RUSH avtoric Nine Fajdiga in Jasmine Križaj je bil podprt s strani Evropske kulturne fundacije (ECF), projekt Serata Artistica Giovanille avtorice Maje Delak s strani Kulturnega programa EU - projekt Immediate, kar nekaj naših predstav pa je nastalo v koprodukciji s tujimi partnerji: projekt Marcipan ali Pleksi belgijske avtorice Marijs Boulogne smo pripravili v koprodukciji z belgijsko produkcijsko skupino Buelens Paulina, v sodelovanju s gledališčem Tanzqartier Wien ob finančni pomoči Siemens Arts Programa. Solo projekt Matije Ferlina je nastal v koprodukciji s Ferlin (Pula, HR) in Chez Buswick New York itd... V letu 2010 bomo sodelovali s plesno šolo Khadans iz Antwerpna in prvič izvedli izmenjavo dijakov ljubljanske in belgijske plesne gimnazije v Ljubljani in Antwerpnu. Druga mednarodna sodelovanja so trenutno v dogovorih.
Tudi v prihodnje načrtujemo široko postprodukcijsko in gostovanjsko aktivnost, predvsem zato, ker menimo, da je za razvoj predstave kot tudi za razvoj samih ustvarjalcev predstave pomembno, da predstava po premieri ima življenje in se jo čim večkrat uprizori.
Kako pomembna se vam zdi postporodukcija in kaj vam obljubljena sredstva omogočajo kar se tiče postporodukcije?
ZA EMANAT: Zagotovljena sredstva s strani MK in MOL, ki smo jih prejeli na programskih razpisih nam zagotavljajo solidnejšo osnovno v primerjavi s predhodnimi leti in sicer za produkcijske, postprodukcijske in gostovanjske aktivnosti. Ker bil Zavod EMANAT v preteklih letih sofinanciran na večletnem in enoletnih projektnih razpisih MK in na enoletnem projektnem razpisu MOL smo preko 40 % potrebnih programskih sredstev zagotovili iz drugih virov (tuje fundacije, koprodukcije, odkupi predstav, šolnine, sponzorstva...). V prihodnje letih bomo poskušali visok nivo sofinanciranja iz drugih virov ohraniti. Mislimo pa, da je bistveno, da smo kljub težki finančni situaciji v preteklih treh letih, smo uspeli realizirati:
- 13 premier novih predstav v Ljubljani, Sloveniji in v tujini
- 44 ponovitev v Ljubljani in v Sloveniji
- 30 delavnic in sklopov rednih plesnih treningov v izobraževalnem programu AGON
- izdajo 6 knjig v zbirki Prehodi in Prehodi XS
Ob vključitvi v programsko financiranje pri obeh glavnih sofinancerjih želimo v prihodnje izvajati aktivnosti v vsaj doseženem obsegu..
Zala Dobovšek se je pred kratkim v svojem prispevku Hipno in večno gledališko leto vprašala: Za koga se torej danes ustvarjajo projekti neinstitucionalnih zavodov? Za kolege, poklicne kolege in največ kolege kolegov? - Kakšen je vaš odgovor?
ZA EMANAT: Morda ima Zala prav in se pogosto dogaja, da je na predstavah neinstitucionalnih prirediteljev zavodov večinoma videti le ozek krog zainteresiranih. Vendar je treba dodati, da se število gledalcev na premierah in ponovitvah posameznih nevladnih zavodov in društev bistveno razlikuje. Razlikuje se predvsem zato, ker različno pristopamo k promociji, informiranosti publike in vzgajanju gledalcev.
V javnih zavodih z večjim številom redno zaposlenih in z javno infrastrukturo je veliko lažje poskrbeti za promocijo in plačane objave in oglase in plakate, ki si jih večina na nevladni sceni že več let ne more privoščiti. Tisti javni zavodi in institucije s polja umetnosti in kulture, ki imajo svoje prostore tudi veliko lažje vzpostavijo reden obisk in nekateri tudi sistem abonmajev ter iščejo bolj ali manj kreativne pristope za izboljšanje obiska. Je pa res, da tudi številni javni zavodi in institucije uvrščajo v program vse več »komercialnih« projektov kar v osnovi ne bi bil problem, vendar se to vse pogosteje dogaja v škodo manj »znanih« oz. manj etabliranih domačih in tujih ustvarjalcev. Morda bi bilo potrebno analizirati tudi kvaliteto oz. spremembe programskih usmeritev javnih zavodov v zadnjih letih in ne pljuvati zgolj v lastno skledo...
Tisti, ki nimamo lastnih prireditvenih prostorov imamo glede promocije tudi omejen obseg možnosti, saj predstave vsakič znova izvajamo na različnih prizoriščih po Ljubljani in Sloveniji in smo pri promociji in obveščanju velikokrat prepuščeni lastni iznajdljivosti.
Obstajajo pa tudi dokaj velike razlike med načini in obsegom promocije med posameznimi institucijami in tudi prizorišči, ki jih vodijo neinstitucionalni zavodi in društva. Eni imajo vzpostavljen dober sistem promocije, ne zgolj lastnih produkcij, pač pa tudi nas zunanjih, pri drugih gre težje. Vsekakor pa menim, da bi bilo pametno, da se v prihodnje povežemo tako na neinstitucionalni sceni kot z javnimi zavodi in družno poiščemo pametne načine za boljši obisk in več ponovitev predstav. Morda je ena od možnosti da o tem javno spregovorimo tudi na kaki od okroglih miz Asociacije nevladnih organizacij.
Glede na število predstav, ki jih je Zavod EMANAT v preteklih letih izvedel v Ljubljani in Sloveniji nimamo velikih težav z obiskanostjo, vendar se "recesija" in vedno večje število kulturnih dogodkov pozna, zato razmišljamo o bolj kreativnih načinih kako privabiti širok krog gledalcev. Pri tem nam veliko pomaga tudi programska pestrost, dober in reden način obveščanja in primerne cene predstav.
Menim, da je Zala opozorila na problem, ki se tiče določenih neinstitucionalnih producentov ali umetnikov, ne pa vseh. Vsekakor pa je ob pomanjkanju sredstev in usposobljenih ljudi za promocijo v nevladnem sektorju, problem tudi "profanizacija" umetnosti, saj razen redkih centrov v Sloveniji v manjša mesta in na podeželje določenih predstav enostavno ni mogoče prodati, ker odre bolj ali manj zasedajo lahke komedije z obveznim dodatkom seksa...
Zamisel zavoda Bunker, da se nekaj ljubljanskih neinstitucionalnih organizacij s področja uprizoritvenih umetnosti poveze v Konzorcij je morda eden od korakov, da se vrnemo tudi na odre manjših slovenskih mest.
Kar se tiče gostovanj v tujini pa bi se dodali, da imajo vse razvite zahodne države že mnoga leta vzpostavljene mreže za gostovanja na različnih nivojih - vse od ministrstev za kulturo, do inštitutov, ki si skupaj z neinstitucionalnimi producenti prizadevajo za prepoznavnost domačih umetniških dosežkov na vseh nivojih. Pri organizaciji gostovanj v tujini pogrešamo sistemsko podporo države v obliki nacionalne razvojne agencije, ki bi pomagala pri promociji domačih umetniških nevladnih organizacij na polju sodobnih umetnosti (dober zgled je recimo Arts Council UK). Pogrešamo pa tudi visoko profesionalno in dobro organizirano umetniško platformo, kjer bi si tuji producenti in selektorji lahko na letni osnovi ogledali izbor najzanimivejših predstav nevladnega sektorja nastalih v Sloveniji (recimo dober primer je lani ustanovljena avstrijska platforma Choreographic Platform Avstrija, ki je potekala v Grazu, odličen primer pa je bilo tudi srečanje IETM v Ljubljani).
(Odgovarjali sta Maja Delak, umetniška vodja in direktorica in Sabina Potočki, programska koordinacija, EMANAT, zavod za afirmacijo in razvoj plesa in sodobne umetnosti)
Povezave:
- Maja Delak na spletnem repertoarju slovenskega gledališča