Uprizoritev se kljub pomanjkanju koherentnosti celostne vsebine v drobcih po malem analitično loti tako odnosa do suspenza kot do žanrskega filma, kot so v tem primeru grozljivke. Z natančno režijo, ki vodi igralca skozi minimalistične situacije, se v uprizoritvi izpostavijo vse primarne prvine gledališkosti in dramske situacije kot take. Najbolj pomembno se mi zdi izpostaviti koherentnost celostne estetike predstave, ki z minimalistično kostumografijo, scenografijo in uporabo gledaliških rekvizitov, omogoča da so situacije izčiščene vsega balasta in se preigravajo preko detajlov ter referenčnega materiala. Čudovita je igra svetlobe in senc, ki so regulirane preko velikih žaluzij. Te se s svojo preprostostjo poigravajo s pozicijo opazovanja in opazovanega ter se preko intervencijskih gest igrajo s poglavitnim Hitchcockovim sredstvom – suspenzom. Čeprav besedila ni veliko in ga predstava ne izpostavlja, uprizoritev bolje deluje v nemi obliki, kjer nam vzdihljaji, kriki in močna tipizirana igra ustvarjajo večjo narativnost kot besedilo samo. Kljub temu, da je dramaturgija predstave precej logična v svoji epizodičnosti, se proti koncu uprizoritve, kjer sledi nekakšna dekonstrucija – igralci so igralci, igrajo drug za drugega, prestavljeni so na fiktivni simpozij, ki komentira tako predstavo kot konceptualno ideologijo ustvarjalcev – vendar nekako ne doseže nikakršne katalizacije, nikakršnega suspenza, presenečenja, strahu, ki bi ga pričakovali. Pusti nas v nedefiniranem koncu brez stališča, kjer ostanemo praznih rok in v izpraznjenosti šoka. Kljub temu je Hitchcock uprizoritev, ki mojstrsko obvladuje tako bazične gledališke elemente kot originalne filmične pristope k analitičnosti ter igralskemu ansamblu omogoča velik manevrski prostor.
***
Vsebino Biltenov 52. Festivala Borštnikovo srečanje in [B]bloga ustvarjajo študentke in študenti Akademije za gledališče, radio, film in televizijo ter mariborske in ljubljanske Filozofske fakultete.
Povezave: