Ko sem estonsko-slovensko ustvarjalno ekipo obiskala na vajah, sta režiser Mirko Rajas in scenograf ter kostumograf Kalju Karl Kivi ravno urejala še zadnje podrobnosti na pripravljeni sceni. Črn okvir, ki vzpostavlja dva metra širok oder za lutke, in okoli njega klasična rdeča gledališka zavesa spominjata na odprto okno, ki vabi, da pokukamo skozenj v fanazijski svet lutk. Ta svet je ob robovih napolnjen predvsem s starimi antikvarističnimi knjigami ter golimi vejami namesto dreves. Kot nakazuje prostor, se ekipa poigrava s čarobnostjo otroškega sveta in želi v predstavi gledalce popeljati v majhen domišljijski svet glavnega junaka te pripovedi – malega fantiča Morrisona, ki svet doživlja z otroško prisotnostjo in čudenjem ter naravo spoznava z neobremenjenim opazovanjem in sprejemanjem njenih sprememb.

Ta svet so Morrisonove sanje, v katere gledalce povabita igralca-animatorja, vanje pa vstopimo s posebnim ključem, kar še poveča občutek posvečenosti naše prisotnosti Morrisonovim sanjskim dogodivščinam, v katerih spozna personalizirane letne čase. Zgodbo za predstavo je zasnoval režiser Mirko Rajas, natančnejše dogajanje, karakterizacija posameznih likov in besedilo, ki ni v ospredju, pa je nastajalo na vajah z improvizacijami animatorjev, Maruše Majer in Josea. Konkretna dejanja in oblikovanje oseb vedno nastajajo v tesni navezavi z zasnovo in tipom lutke, s katerimi sta animatorja delala že od začetka procesa in jih tako imela priložnost spoznavati. Zdi se, da je delo z lutko specifično ravno v tem, da igralec ne oblikuje neke fiktivne vloge, zapisane na papirju (kot v dramskem gledališču), ampak osebo (lutko) oblikuje v stiku z vizualnim materialom, ki že sam po sebi nekaj sporoča na bolj oseben način kot papirna dramska vloga. Kot je med procesom povedala Maruša Majer: »Lutke tako ali tako govorijo popolnoma svoj jezik! Zato jih pozorno poslušamo in se jim skupaj narahlo približujemo ... In zdaj, zdaj bomo začeli z njimi čebljati, da bo veselje.« 


foto: Arhiv Mini teater
Zato se navkljub občutku lahkotnosti, ki ga prinašajo lutke, zdi, da ustvarjanje lutkovne predstave zahteva dodatno senzibilnost do svojega »soigralca«, če lahko lutko tako imenujem. Brez lutkine naklonjenosti ne morejo jasno funkcionirati ne animacija, ne oblikovanje lika, ne celota. Zanimivo navodilo ali nasvet, ki ga je režiser večkrat izrekel animatorjema – enjoy and play together (uživaj, igrajte se skupaj) – nakazuje na prijateljstvo, ki se mora vzpostaviti med lutko in animatorjem, vsakič novo ljubezensko zgodbo. Šele v bližini lutke jo lahko začutiš in potem z lutko rokuješ tako, da ne prikažeš le vsakdanjih dejanj, kot so hoja ali govor, ampak tudi občutljivejše nianse lutkinih občutij. Kajti lutka se kaj hitro lahko zdi mrtva, če ne dobi ustreznega impulza svojega igralskega partnerja-prijatelja. Ko pa je to prijateljstvo doseženo, je igralec tisti kreator, ki lahko uporabi vse svoje spretnosti in vse lutkine možnosti, da lahko (skupaj) naredi(ta) skorajda karkoli. 

Ta magičnost lutkovnega sveta se izraža v različnih zasnovah lutkovnih predstav, pri predstavi Morrison in štirje letni časi pa se zdi, da so želeli poudariti prav za lutke značilno čarobnost, na katero včasih v iskanju kompleksnejših možnosti pozabljamo ravno zaradi njene enostavnosti. To poudarja tudi zasnova lutkovnega odra, kakršnega si je Rajas zamislil že na začetku skupaj z zgodbenim okvirjem. Iluzijo sanjske dogodivščine pa pomembno ustvarjajo tudi osvetlitev, domač občutek prostora iz naravnega materiala, kot so veje, zelenje, ki oznanja poletje, koščki papirja, ki prikažejo sneg, ali knjige, ki se odprte razcvetijo v rože iz blaga, ter avtorska glasba Ekkeja Västrika, ki je uporabil tako inštrumente in predmete iz narave kot posnetke zvokov iz narave. Dobrodošla se zdi odločitev, da pri samih lutkah želene čarobnosti ustvarjalci niso zgolj vnesli v njihov videz, ampak skozi animacijo, kajti omenjena preprostost se naša na občutek, ki pa ga ni nujno tudi enostavno doseči. Tehnologijo in videz ročnih lutk zaznamuje predvsem praktičnost pri njihovem animiranju, fleksibilnost materiala, številni kaveljčki, ki animatorjema omogočata preprijemanje in različne gibe, ter enostavna, a jasna označitev njihovega karakterja, čarobnost pa ustvarjajo predvsem skozi njihovo oživljanje in sobivanje.


foto: Arhiv Mini teater
Sama zgodba je preprosta – letni časi prihajajo, in ko se narava začne spreminjati, tudi odidejo. Kmalu pride naslednji, vse dokler se letni cikel ne zavrti in Morrison z novim ključem, sestavljenim iz delčkov, ki so mu jih predali letni časi, vstopi v nove sanje. Morrison se je pri tem naučil marsikaj – spoznal je letne čase, opazoval transformacijo narave, se naučil nekaj o prijateljstvu in iz vsakega obdobja odšel z novo izkušnjo, ki jo bo nosil s seboj na svojih nadaljnjih popotovanjih. Uživanje in igranje z lutko nastopa predvsem v funkciji pripovedovanja in prikazovanja zgodbe, skozi katero se lahko prav tako kot Morrison obogatijo tudi otroci. In tudi odrasli, katerih se prav »otroška« preprostost pogosto dotakne hitreje, kot bi si lahko zamislili, in prav takrat, ko tega ne pričakujejo.