Dekleta Evo Rún Snorradóttir, Vilborg Ólafsdóttir in Evo Björk Kaaber sem obiskala v njihovem začasnem bivališču v centru Ljubljane, kjer so zadnji mesec pripravljale predstavo.

V dolgem in prijetnem kramljanju ob čaju so pripovedovale o svojem odkrivanju Slovenije, sodelovanju z lokalnimi prebivalci in simpatiji do izbrisanih …  Pa o tem, kakšne barve vidimo z zaprtimi očmi, in o strahu pred gozdom ponoči. Pripovedovale so mi o poljskih priseljencih na Islandiji in o absurdnosti tega, da imajo več pravic kot priseljenci zgolj zato, ker so rojene na Islandiji. Same se redkokdaj srečujejo s predsodki, ampak se tudi o tem kritično sprašujejo: imajo le srečo ali pa je tak sprejem odvisen od njihove bele polti in dejstva, da prihajajo iz ekonomsko precej uspešne države? 

Začnimo na začetku. Vem, da ste študirale gledališče skupaj.

Eva Rún: Ja, z Vilborg sva skupaj študirali. Najin študij je vključeval različne pristope k teatru, ukvarjali sva se tudi z igro, režijo, pisanjem … Vsem. V višjih letnikih smo si študentje izbrali vsak svojo smer. 

In vidve sta si izbrali?

Eva Rún: Izbrali sva si performans …
Vilborg: To je vključevalo tudi teorijo.
Eva Rún: Prvi letnik je bil še najbolj teoretičen.

Mi bi lahko povedale prosim kaj več o svojih projektih? Na vaši spletni strani piše, da se nerade snemate ali slikate, ker noben medij ne zajame vašega dela uspešno. Res ste uspele pritegniti mojo pozornost, nimam pojma, kaj v resnici delate.

Vse: (smeh)
Eva Björk: Velikokrat je nemogoče posneti naše predstave, vsak performans je unikaten, ker si ljudje nekoliko prilagodijo besedilo, ki ga napišemo. Težko bi našli dober trenutek za fotografiranje.
Eva Rún: Fotografiranje je težko, najbrž bi uničilo čar performansa. Bilo bi tudi nezanimivo, me ustvarjamo gledališče od znotraj.
Vilborg: Nihče naših predstav ne gleda iz občinstva, od zunaj se nič ne vidi.

Če si pravilno predstavljam, ve napišete besedilo, ljudje oziroma obiskovalci pa pridejo in se vživijo v okoliščine? Gledalci vstopajo posamično ali v skupini?

Vilborg: Včasih eno, včasih drugo. Vsak obiskovalec dobi svoje besedilo in svojo unikatno izkušnjo.

To me nekoliko spominja na senzorično gledališče, v katerem gledalci potujejo skozi hodnike v polmraku ter so izpostavljeni različnim izkušnjam, vonjem, temperaturam …

Eva Rún: Vse, kar počnemo, je zelo organizirano. Včasih poskrbimo, da se dvajset minut nič ne zgodi. Pogosto v predstavo vključimo uro, ki obiskovalca po določenem času obvesti, da se bo sedaj zgodilo nekaj drugega, lahko se mu nekdo pridruži in podobno. 
Eva Björk: Gledališče, ki si ga opisala, se ukvarja bolj z občutki in zaznavanji, me pa smo se osredotočile bolj na normo in pričakovanja ljudi ter družbe. Želimo razgraditi te norme in poudariti, da to, kar ljudje zaznavajo kot običajno, normalno, na primer heteroseksualnost, ni kar samoumevno, gre za koncepte, ki jih je ustvaril človek. Norme v družbi niso svete ali nujno resnične. Želimo, da se ljudje začnejo spraševati, da postavijo pod vprašaj svoja prepričanja iz vsakdanjega življenja. Morda celo, da se zavejo njihove napačnosti in jih spremenijo. 

Gledalec se znajde v neprijetnem položaju? Ali pa ga želite zgolj postaviti v vsakdanjo, običajno situacijo in ga pripraviti do tega, da se o njej začne spraševati.

Eva Rún: Ne ravno v neprijeten položaj, ker ne želimo pridigati. Izkušnje se dogajajo postopno, seveda pa je vse odvisno od predstave. V predstavi The Norm Olympics smo se ukvarjale z dinamiko družbenega spola, razmerji moči in s tem, kaj vpliva na način, na katerega posameznik preživi življenje. Spraševale smo se, kaj ljudje dojemajo kot normalno v vsakdanjem življenju. Obiskovalci so dobili besedilo in moža oziroma ženo ter dom. Nato so odšli »domov« in tam opravljali povsem običajne naloge, ki pa so jih prisilile k razmišljanju. Zakaj se odločimo živeti z nekom celo življenje? 
Vilborg: Delamo raziskavo, ki deluje zgolj na izvajanju dejavnosti, ki ljudi silijo v razmišljanje. Izberemo običajne situacije, ki jih obiskovalci poznajo, vendar jih spremenimo in naredimo nekoliko nenavadne.
Eva Rún: Obiskovalci se tako distancirajo. Naš cilj je vzeti neko normo in jo postaviti v nov kontekst.

In manjšine v najnovejšem projektu?

Vilborg: To predstavo bo lažje dokumentirati na odru, je drugačna od drugih naših predstav, ki se dogajajo v trgovinah, hotelih in podobno. 
Eva Rún: A vendar obiskovalcem ne pustimo postati običajno občinstvo.
Vilborg: Vsak mora sodelovati, v tej predstavi jih lahko vključimo le 84.
Eva Björk: Vsi sodelujejo, čeprav morda manj dejavno kot v peturni predstavi. 
Eva Rún: Nihče ni samo gledalec. Ampak nihče ni v nič prisiljen.
Vilborg: Ljudje se velikokrat prestrašijo, ko slišijo za idejo »sodelujočega gledališča«, predstavljajo si, da bodo sami, osamljeni stali na odru pod reflektorji in delali nekaj za občinstvo. Naše predstave niso nikoli take.

Vsi sodelujejo hkrati ali doživljajo izkušnjo posamično?

Eva Björk: V tej predstavi se dogajanje prične naenkrat, ob osmih zvečer. Ti povemo kaj več o tej predstavi?

Dajte, samo prosim brez »spoilerjev«.

Vse: Ahaaaaaaa (smeh).
Eva Björk: Vsak pripada določeni skupini, ljudje se razdelijo v skupine že pred predstavo. Skupin je okoli dvajset in vsaka ima točno določene naloge. Vsak izbere, v katero skupino ne želi spadati. Nekatere skupine so zelo splošne, kot na primer ljudje, ki zlahka zaspijo, ljudje s pobarvanimi lasmi, ljudje, ki imajo radi pepsi …

Kul, mislila sem, da bodo manjšine mnogo bolj klišejske, kaj pa vem, Romi, homoseksualci ...

Vilborg: Cilj te predstave se je izogniti fokusu na takšne tipične manjšine. V predstavi smo heteroseksualci predstavljeni kot manjšina.
Eva Rún: Manjšina je politična beseda, vendar so v družbi prisotne mnoge skupine. Kadar posameznik pripada skupini, ki je v večini, se o tem dejstvu ne sprašuje, nima empatije do drugih. Želele smo se osredotočiti na ljudi, ki pripadajo skupinam znotraj norme, na mešanje različnosti in ne na pristop »mi in oni«. 
Vilborg: Za osnovo smo vzele enakopravnost na Islandiji, kar je festival, kjer se predstavijo manjšine. Na dan festivala se vse manjšine izpostavijo: transseksualci, ljudje s posebnimi potrebami in tako naprej. In so sprejeti. Ljudje, ki pripadajo večini, jim na nek način izrazijo »dovoljenje«, da obstajajo, da so drugačni. 
Eva Björk: Njihova strpnost je pokroviteljska. Danes ti dovolimo, da si gej, danes je to v redu …
Eva Rún: Gejem prijazna okolja, heteroseksualnim ljudem prijazna okolja, to ne obstaja. Ta ideja strpnosti, kdo jo določa? Od kod njena moč? Od kod moč skupine, moč vas, ki mi dovolite obstajati? To je seveda odvisno od skupine, ampak tudi oznaka »heteroseksualci« je družbeni konstrukt. Zgodovina homoseksualnosti je nekaj novega, »heteroseksualna identiteta« je pojem, ustvarjen za izražanje moči. 

In ve se izognete vsem tem etiketam.

Eva Rún: Da, ker verjamemo, da takšne etikete ne bi smele obstajati, ljudje naj bi zgolj obstajali in to bi bilo to. Vendar svet ni tak in mi želimo na to opozoriti.
Eva Björk: Vsi pripadamo nekim skupinam, ampak če ta skupina pripada normi, je vse v redu. Če posameznik pripada skupini znotraj norme, ima moč, da opozarja na nepravilnosti, na izoliranost tistih zunaj norme.

(Tukaj se zadebatiramo o delovanju Gay-Straight Alliance, ki je dekleta ne poznajo. Na kratko razložim, kako deluje, in ideja jim je zelo všeč.)

Vilborg: Ne maram uporabe besede »strpnost«, treba bi bilo poudarjati delo na povečevanju empatije in spoštovanja med različnimi skupinami.

Če se osredotočimo na sprejemanje, s tem povemo, da verjamemo, da je drugi tako drugačen, da potrebuje, da ga sprejmemo.

Vilborg: Sprejemanje drugega je tako pokroviteljsko, kot da bi mu dali dovoljenje za obstoj.
Eva Rún: In potem se ta oseba počuti drugi dolžna, ker jo je sprejela. Rade bi, da se heteroseksualci zavejo svoje seksualnosti in dejstva, da se jim zaradi njihove spolne usmerjenosti nikoli ni bilo potrebno boriti za nič. 
Eva Björk: Tebi nikoli ni bilo treba »priti iz omare« …
Vilborg: Res je. Večina ljudi kar predvideva heteroseksualnost, tisti z istospolno usmerjenostjo pa se svoje »drugačnosti« oklepajo kot identitete.
In potem pridejo še vsi predsodki, če si lezbijka, imaš rada čaj in podobno.
Eva Rún: In potem so tu še predsodki ter omejitve znotraj lezbičnih skupnosti, na primer burne reakcije, če lezbijka poljubi nekoga moškega spola. Kaj je narobe z njo?

Imam kolegico, ki je lezbijka in samooklicana strokovnjakinja za vse, kar zadeva lezbijke. In če slučajno jaz kaj komentiram, ima seveda ona zmeraj prav, ker je ona lezbijka.

Vse: (smeh)
Eva Björk: Točno tako, veliko je predsodkov tudi znotraj takih krogov, ljudje čutijo še večjo potrebo po dokazovanju in medsebojni podpori.
Vilborg: To raziskuje naša predstava.
Eva Rún: Kaj je pripadanje skupini? Zakaj čutimo potrebo po razvrščanju v skupinice, po pripadanju točno določeni skupini?
Vilborg: Kadar zares močno čutim, da sem Islandka, me to oddalji od vseh, ki to niso.
Eva Björk: Človek lahko najde sorodno dušo v povsem drugačnih ljudeh. Zelo omejujoče je, če se osredotočimo zgolj na nam podobne ljudi.

Zakaj to potem počnemo, zgolj ker smo negotovi?

Vse (začnejo govoriti ena čez drugo): Ker čutimo potrebo po pripadanju, po razvrščanju podatkov v sisteme …
Vilborg: Najverjetneje sta strah in negotovost ena izmed največjih razlogov. Mi ne pravimo, da je s temi čustvi karkoli narobe, vendar je potrebno več razmišljanja, zakaj tako čutimo.
Eva Björk: Seveda si vsi želimo pripadnosti. Tudi sama sem prišla »iz omare« in ogromno moči mi je dalo srečanje z ljudmi, ki so doživeli podobno izkušnjo. Rade bi, da ljudje začnejo razmišljati.
Vilborg: In da se ne osredotočajo zgolj na druge.

Vedno sem imela vtis, da je vaša država izjemno tolerantna.

Eva Björk: Seveda je, v primerjavi z mnogimi drugimi državami. Po drugi strani pa sem pri štiriindvajsetih prišla »iz omare« in mi je bilo res težko, ker sem »queer« in ne »strejt«. Kljub zakonom in več zavedanja, predsodkov kar mrgoli, čeprav manj kot prej. Ljudje se bojijo izstopati iz norme in prekiniti s tem, kar je obravnavano kot naravno in normalno. Poleg tega so tu še predsodki in skrb za otroke, mene je skrbelo, kaj si bodo drugi ljudje mislili. Lahko imam otroke, to ni problem.
Eva Rún: Nevarnost norme je v tem, da se prikrito vtihotapi povsod. Raziskave so pokazale, da gejevski in lezbični pari vzgajajo zelo konformistične otroke, fantki imajo modre igrače, punčke rožnate … Zakaj čutijo potrebo po nadaljnjem definiranju in ločevanju?
Vilborg: Islandija naj bi bila izjemno strpna.
Eva Rún: Ampak ko te sodelavka v bolnišnici vpraša: »Imaš fanta … punco?« smo že bolj zadovoljne. Ampak vsakič, ko srečamo nove ljudi, je potrebno »priti iz omare.« Ker ljudje zmeraj predvidevajo heteroseksualno usmerjenost.

(Tukaj se zaklepetamo o slovenskem referendumu marca letos in našemu videnju barv ter njihovem delu s prostitutkami.)

Ste kdaj razmišljale o delu z begunci? Sestavljajo zelo zanimivo in ranljivo manjšino.

Vilborg: Ne še, smo pa delale z ženskami, ki so doživele spolno zlorabo.
Eva Björk: V zgodovini Islandije ni prav veliko vojn.

Vem, zelo kul državo imate.

Vse: (smeh)

Ko smo že pri tem, ste že slišale za izbrisane v Sloveniji? Evropsko sodišče za človekove pravice jim je odobrilo odškodnino …

Eva Björk: Poznamo problem, za predstavo smo tudi delale z njimi.
Vilborg: Škoda je le, da jim nikoli niso izplačali denarja.

Niso dobili denarja?

Vilborg: Ne, vlada je imela rok izplačila letos junija in nič se ni zgodilo.
Eva Rún: Ponujena vsota je bila sramotno nizka.

Kakšno je vaše mnenje o naslednjih zimskih olimpijskih igrah? Ste proti temu, da Rusija gosti igre?

Eva Björk: Ja, smo proti.
Eva Rún: Vem, da Amnesty International meni, da tak protest ne bo pomagal, ampak jaz osebno mislim, da bo.
Eva Björk: Treba je protestirati, gre za kršenje človekovih pravic. Je kdo sploh protestiral?

Stephen Fry je protestiral.

Eva Rún: Vem, napisal je briljanten članek. Ampak vse ostalo … Mislim, da se je neumno zanašati zgolj na debate.
Vilborg: Situacija se je popravila že za časa našega življenja, ampak treba se je zavedati, da lahko dobljene pravice kadarkoli izgubimo. 
Eva Rún: Že naslednji parlament lahko vse razveljavi. Zato moramo situacijo v Rusiji vzeti resno.

Kakšna je razlika v odnosu do umetnosti med Slovenijo in Islandijo?

Eva Rún: Slovenci verjamejo v umetnost. Z veseljem sodelujejo, kar je povsem drugače kot na Islandiji.
Vilborg: Zdi se, kot da manj verjamejo, oziroma ne vidijo smisla.
Eva Rún: Več časa preživijo sami in vedno jim moramo obrazložiti, zakaj se jim sodelovanje izplača, jih plačati … 
Eva Björk: No, to ne velja za vse …
Eva Rún: Za osemdeset odstotkov ljudi pa že. (smeh)
Eva Björk: Ne bodimo preveč negativne, ampak definitivno je v Sloveniji lažje.
Eva Rún: V prid Sloveniji moramo poudariti, da tukaj ljudje res radi sodelujejo, pridejo večkrat, res verjamejo v to, da umetnost lahko spremeni svet in da se je treba umetniško udejstvovati. Ne vem, od česa je to odvisno, ampak nam je to všeč.