Najprej me zanima kaj pomeni Foofwa, na spletni strani sem namreč prebrala, da si rojen pod drugim imenom in da si pri petindvajsetih letih postal Foofwa …

Pravzaprav ljudem sedaj več ne odgovarjam na to vprašanje, raje imam, da si sami izmislijo odgovor. Lahko ti povem, da sem se pri petindvajsetih odločil za spremembo imena, in sedaj me vsi kličejo Foofwa. Otroci, ki ne poznajo Fédérica, me kličejo Foofwa in se zgrozijo ob omembi Fédérica. (smeh)

Res je, da zveni Foofwa veliko bolj simpatično. Ampak vseeno mi povej, stoji za imenom kakšna zgodba?

Več zgodb, izmisli si svojo. Fédéric je popolnoma v redu ime, ampak mislim, da sem se želel igrati z imenom. Všeč mi je ideja, da si sami izberemo svoje ime. 

Kot prehod iz adolescence v odraslost ?

Mogoče, čeprav se kot Foofwa počutim bolj kot najstnik. (nasmeh)

Kako pa deluje tvoja skupina? Seznam sodelujočih plesalcev je precej dolg.

Obstaja cel seznam ljudi, s katerimi sem sodeloval, ampak še naprej delam na solo predstavah, obenem pa vsake toliko delamo skupinske projekte z enim ali dvema plesalcema, včasih se ta številka povzpne do devet sodelujočih. Ampak vse se spreminja od projekta do projekta, nimam prav stalne skupine, čeprav bi jo rad imel. Nimam je, ker je predrago – nimam dovolj denarja, da bi spodobno plačeval ljudi in švicarske plače so drage. 

FOTO: GREGORY BATARDON

Ena izmed obravnavanih tem Cofestivala je tudi položaj plesa in koreografov. Je danes težko biti plesalec?

Ne, mislim, da je situacija na splošno veliko bolj profesionalna, plesalci ter koreografi lažje živijo od plesa, čeprav to še zmeraj ni preprosto. Vse bolj je prisotno zavedanje, da je ples delo in da bi moral biti plačan. Več je festivalov, organizatorjev in skupin, več je možnosti za delo kot prej.

Kot piše na tvoji strani, si plesalec in teoretik plesa.

Ko sem bil star štirinajst, sem vedel, da si želim koreografirati. Dokaj zgodaj sem si začel zastavljati vprašanja, kot so: Kaj je telo na sceni, Kaj je predstava in tako naprej. Vse to me je oddaljilo od plesa in približalo koreografiranju. Nato sem začel plesati pri Cunninghamu in zaželel sem si eksperimentiranja. Čeprav Cunningham ni nujno matematičen ali intelektualen, vseeno zavzema filozofski pristop, ki se razlikuje od klasičnega plesa. To me je zanimalo. Rad analiziram, kaj počnemo, in o tem razpravljam.

Ustvarjanje začneš naprej s teorijo?

Delo je v sozvočju s tem, kar odkrivam v studiu. Velikokrat je začetek dela konceptualen, z nenehno izmenjavo med prakso in teorijo. Vidim se kot plesalec-koreograf, ker lahko čutim ples v svojem telesu, preizkušam gibe s svojim telesom, ker lahko o tem razmišljam in si to predstavljam z drugimi telesi. Moje poznavanje plesa mi dovoljuje, da razvijam teorijo. Rad veliko berem, kar tudi pomaga. 

Te je kakšna filozofija še posebej navdušila?

Ko sem bil mlad, sem bil navdušen nad Sartrom. Branje Sartra me je prebudilo in zelo vplivalo na moje razmišljanje o telesu. Zadnje čase mi je všeč italijanski filozof Giorgio Agamben.

Zakaj si za projekt izbral Godarda in ne Truffauta, Chabrola ali koga drugega?

(smeh) Ker obožujem Godarda. Njegovi filmi osvobajajo, čeprav se včasih, ko jih gledam, počutim izgubljeno. Zame izraža svobodo. Všeč mi je njegov smisel za humor. Več avtorjev mi je všeč, na splošno imam rad kino. Njegovo delo ni podobno Cunninghamovemu, ampak jaz vidim vzporednice. Dobil sem predlog, da bi delal kot plesalec au vif na Avignonskem festivalu. Društvo SACD (op.: Société des auteurs et compositeurs dramatiques) dodeljuje denar za podobne projekte in nisem si želel plesati za nekega neznanca, ki bi me vključil v svojo koreografijo – imam že raje, da to delam za kakšnega prijatelja. Moja fantazija je bila, da bi delal z Godardom in SACD-ju je bila ideja takoj všeč, čeprav se je tako sodelovanje zdelo nemogoče, ker Godard ne mara gledališča, ne verjame v avtorje in sodeluje pri veliko drugih projektih. Takrat je ravno pripravljal svoj film Film Socialisme. Kljub temu sem poskusil, obiskal sem kavarne, za katere sem vedel, da jih obiskuje. Porabil sem mesec in pol za iskanje, nato sem ga končno dobil na telefon. Bil je zelo zaposlen, zahvalil se je za predlog, ampak ga zavrnil. Bil je zelo simpatičen pogovor, četudi je trajal zgolj deset minut. Nato mi je Vincent Baudriller, nekdanji direktor festivala v Avignonu, predlagal, naj pač nadaljujem projekt v dialogu z Godardovim opusom. To sem že tako in tako počel, lovil sem Godardovega fantoma. Odločil sem se, da nadaljujem, in še naprej zbiral informacije. Začetna ideja je bila ustvariti gledališki projekt, ki je obenem odmev Godarda skozi film. Tako se je začelo.

foto: GREGORY BATARDON

Kaj pa ustvarjalni proces? Na internetu nisem našla nobenega videa.

Na koncu projekta je prizor, kjer plešem gol. Gre za ljubezenski prizor, ki je obenem zelo realističen in stiliziran. Moja soigralka ni želela, da bi bili njeni (goli) prizori objavljeni na internetu, zato nisi mogla pogledati, kako je videti predstava.

Zakaj golota?

Glavna tema predstave je odnos z drugo osebo, kako se ji približamo, smo eno z njo, kaj pomeni biti skupaj in podobno. Zdelo se mi je zanimivo raziskovati to temo. Raziskoval sem potrebo po razpletu, transparentnosti, bolj biti kot se zdeti. Iskal sem preprostost. Golota ne služi igri ali raziskovanju, prav tako ne provokaciji. Najprej sem nag, nato se oblečem v prozorna oblačila. Tako publika vidi pod obleko – všeč mi je bila ideja, da vidimo telo pod obleko. Kot magična očala, ki nam omogočajo, da vidimo pod obleko. (smeh) Ampak to je zgolj malenkost. Odnos v paru je mnogokrat obravnavan v filmu, Godard se veliko sprašuje na temo ljubezni in telesa. Začeli smo s precej seksualno obarvano tematiko, ampak smo zadovoljni, ker je rezultat precej realističen. Romantični ljubezenski duo je narejen na Händlovo glasbo in veliko ljudi mi je reklo, da je to najlepši romantični duo, kar so jih kdajkoli videli. Je realističen, veliko je dotikanja, ampak brez penetracije. Rezultat je realističen, ampak stiliziran. Začetek je nekakšen solo s spremljavo, ki se sprašuje, kaj pomeni ustvarjati, biti umetnik ... Nato sledi pripovedni del.

Z glasom iz off-a, kot v novovalovskih filmih?

Tako je. Uporabljamo montažo, ki jo lahko gledalec naredi sam, predstava ima štiri prizore, ki bi prav lahko sestavljali film in vzdušje snemanja. Ko se kje zmotimo oziroma nekaj ne funkcionira tako, kot želimo, začnemo znova od začetka, kar je mogoče pri filmu. To nam daje drugačno napetost in določeno svobodo. Moja soigralka je navdušena, nikjer drugje nima možnosti, da se vrne na začetek, če nekaj v igri ne deluje. Med prizori so tudi premori, med katerimi se pripravimo, kar daje gledalcu meditativen občutek. Predstava ima veliko realističnih elementov: čakamo, se preoblačimo, pijemo ... Poskušamo biti mi, čeprav vemo, da nas publika opazuje. Tako se približamo glagolu biti, nam samim. Ti premori so zelo zanimivi za igro, saj čutimo prisotnost in pozornost publike, ampak obenem skušamo ostati mi sami, kar poraja zelo prefinjen občutek. Prvi prizor, nato premor. Drugi prizor je sestavljen iz dua z mojo soigralko. Zanimivo je, ker je moja soigralka Manon Andersen igrala v dveh Godardovih filmih – kot otrok je igrala v Je vous salue, Marie in kot najstnica v Hélas pour moi.

Bi lahko torej tvoja predstava trajala vse do neskončnosti?

Lahko bi, bilo bi fino. (nasmeh)

Uporabljaš v predstavi izseke znamenite novovalovske glasbe?

Ne, ker nismo želeli narediti kviza za publiko in jo siliti, da skuša prepoznavati glasbo. Vedno smo se odločili za izbor v skladu z občutjem v predstavi.

Kako pa deluje, da obenem na odru igraš samega sebe in vnaprej določen lik?

Zanimivo je, ker ni niti najmanj shizofreno. Včasih smo najbolj v stiku s samim sabo, ko igramo vlogo in se tenkočutno poslušamo. Vsaka predstava je drugačna, ampak ta tematika me vse bolj in bolj zanima. Rad gledam umetnike, ki znajo združiti to zavedanje. Pri ljudeh me navdušuje njihova raznolikost. Gledališče nam omogoča, da pokažemo svojo unikatno človeškost, ker se tudi v resničnem življenju soočamo z raznolikimi vidiki vedenja. Že ko govorimo določen jezik, postanemo druga oseba – najbrž nisi enaka, ko govoriš slovensko ali ko govoriš francosko, in tudi jaz sem drugi Foofwa, ko govorim angleško. 

Je pri plesu enak učinek?

Seveda, balet ne govori enakega jezika kot sodobni ples, ampak tudi balet si je mogoče prikrojiti po svoje. Če le imamo dovolj svobode, si lahko prisvojimo vsak stil: balet lahko postane veliko bolj tvoj, če imaš seveda to možnost.