Zadnja uprizoritev v osupljivem opusu pred dvema letoma preminulega slovenskega režiserja in gledališkega maga, ki je v svoji bogati karieri režiral na vseh koncih sveta in je skupaj s svojo sestro in najtesnejšo sodelavko Livijo Pandur pomembno vplival na podobo gledališča v širšem mednarodnem prostoru, je z več kot 60 ponovitvami in najmanj 30.000 gledalci ena najuspešnejših slovenskih gledaliških uprizoritev vseh časov. Čeprav Faustova zgodba temelji na srednjeveški legendi o človeku, ki je prodal dušo hudiču, pravzaprav govori o občutkih odtujenosti sodobnega človeka in o njegovi potrebi po razumevanju sebe in sveta v širšem kontekstu univerzuma. Tomaž Pandur je Fausta razumel kot gledališko miselno enačbo, stopnje Faustovega življenja in njegovo soočenje z Mefistom pa kot poemo o fenomenologiji človeške vrste.