Takoj na začetku sentimentalno, da ne bo kasneje izgovorov. Rad vas imam. Takoj na začetku profesionalno. This is not a love song.
Začne se, ko vas kot malček začnem gledati kot velikane. Vse okoli mene je brezmejno. Kakšen pogled na moč in energijo mi sporočate. Kako vas z željo, obenem pa z veseljem gledam, po še več izžemam. Vsak vaš premik, vsaka vaša misel, vzdih, pomislek, bolečina je kot avtocesta v neizpolnjene sanje. Počasi me prevzemajo vse vaše nenavadnosti.
Iščem se v svoji mladostni norosti in vas za nekaj časa izgubim. Ne maram vas gledati in bojkotiram vse, kar je z vami povezano. Sovražim vas. Naenkrat pa me draž pripelje nazaj. Fotografije, ki jih ustvarjam, so posledica vaših trenutkov. Skozi objektiv vas spet vidim. Taki ste, kot sem vas zapustil. Krhki, a tako močni. Utrujeni, a tako lepi. Iskreni pričevalci časa. Pojeste me v trenutku. Ostanejo samo še kosti. Preglodan od vaših neverjetnih energij sem samo še nemi opazovalec.
In spet ta draž. Plenk, plenk, plenk, kot kapljice dežja na pločevinasti strehi se zbiraje skozi žleb na trdo zemljo rojeva nov kal. Kalí iz vaših neutrudnih misli nov veter v mojem življenju. Spet ta draž.
Skupaj smo na isti neumorni plovbi po še več, po tisto malo, kar nas izpolnjuje. Uživaje si polagamo besede, kretnje, misli iz dneva v dan. Skrivaje se zaljubljamo. Navzven se borimo kakor levi. Navznoter si pripovedujemo življenjske stiske. Uživaje se smejimo.
Pogrešam naše hudomušne lumparije, naše pogovore v obrekovalnici. Nestrinjanja in krege. Pogrešam vas, vi moji učitelji besed.
Kolikokrat sem si zaželel, da bi imel premor, da bi lahko razmislil. Zdaj pa si želim, da se to nikoli ne bi zgodilo. Da bi nas tanka tkanina vesolja ne popeljala v ta vrtiljak norosti. Ampak šta je, tu je. Zraven smo, kot vedno. Ogledalo človečnosti – radovednosti!
Ne pozabi z začetka: "This is not a love song!" Ne pozabi: Rad vas imam!
Čeprav je beseda res nanesla skrajno mejo patetike in je res čas, da se ustavi. Jo obožujem. Vse Vas tako rad gledam in se polnim. Hvala Vam!
In pazi zdaj! Zavesa se odpre in Oni so spet tu, z nami. Za Njih se vsako sekundo življenja razdajamo. Za Njih se v ljubljeno deželo desk prebujamo sredi noči, misleč, zamudil sem predstavo. Kolikokrat že!? Teksti skačejo po zmedeni glavi sem ter tja, kot na vrtiljaku. Trenutek miru. Za Njih. Za Nas.
Srečno! piše, na vsakem rudniškem jašku. Puj! Puj! Puj! na vsakem našem norosti polnem začetku.
Velik Poklon, Moje Drage in Dragi!
Blaž Valič