PISMO MOJEMU IGRALCU?

Draga in spoštovana Nina Rajić Kranjac,
ti si moj igralec, ker vem, da
medtem, ko poskušaš igrati sebe,
preigravaš tudi mene
in še marsikoga, ki še verjame in upa,
da bo, med tem odraščanjem, ki se imenuje življenje,
postal Človek v nekem splošnem prostoru Človeštva.

Nagledal sem se raznoraznih čudes
v umetnosti in življenju,
naposlušal se modrecev,
modroserjev,
intelektualcev,
čivkanja in bevskanja o svobodi, kulturi,
vojni, ljudstvu, estetiki, zgodovini, tem in onem,
predvsem pa o življenju in umetnosti,
a moja začudenost,
moja naravna neumnost,
moja radovednost
je ostala nedotaknjena.
Nisem več zaljubljenec v gledališče kot nekoč,
ko sem petkrat stojé, študent brez sedeža,
gledal Klicanje ptičev (Dozivanje ptica) Harisa Pašovića,
predstavo, ki mi je veliko dala, a veliko o njej ne znam povedati.
In ko se znalci začnejo pogovarjati o teatru,
raje zaspim in sanjam nekaj drugega.
Ali pa, če že moram poslušati,
godrnjam, neumno sprašujem,
provociram, v bistvu v vsem tem cepidlačenju
okrog tega, kaj teater je in kaj teater ni,
iščem splošno mesto,
v višini srca, okrog požiralnika,
splošno mesto, za katero verjamem,
da ga ima vsak človek, vsak gledalec tega sveta,
preprosto, človeško splošno mesto,
kjer smo vsi enako pametni,
enako neumni,
enako levi,
enako desni,
enako dobri,
enako zli,
nekako
enako
ljudje.
No, tam, se mi zdi, je mrak teatra. 
Tudi o tvojih predstavah ne znam veliko povedati,
le to, da sem po ogledu vsake dolgo, dolgo molčal,
bil tiho. Kot nekoč.
Ničesar ne znam povedati o Svetovalcu,
le občutka Smrti se spomnim, ki me je, skozi smeh,
nenadoma obšel in sem ga potem dolgo nosil v sebi.
Ničesar ne znam povedati o Idiotih,
le žalost in solze, ki so mi tekle med predstavo
in po predstavi sem tudi jaz bil idiot in sám kot že dolgo ne.
Ničesar ne znam povedati o Našem razredu,
le nejasen občutek, da sem gledal neko zgodovino,
ki je morebiti tudi moja in mojih bližnjih, 
ki so mi jo uprizarjali nekateri igralci,
ki jih sicer nerad gledam,
a so igrali nečloveško človeške like, 
pa sem jih gledal z vzhičenjem in občudovanjem.
In kaj naj rečem o Grmačah?
Moč Govora in nemoč Besede,
ta najbolj tragičen človeški kontrapunkt,
ki ustvarja blaznost življenja.
Rad imam te občutke in te spomine,
ker me delajo človeškega.
Zato gledam tvoje predstave.
Zato čakam, da spet odprejo to norišnico,
ki ji rečejo gledališče,
norišnico, v kateri je več boga
kakor v cerkvi.
Čakam.
Čakam, da vidim Požige.

- Nebojša Pop-Tasić