Larina Griessler, 27. 11. 2020

Pismo moji igralki Zvezdani Mlakar in njeni predstavi Amelia E.

To jesen so vrata slovenskih gledališč zaradi obvladovanja epidemije kovida 19 zaprta za občinstvo. Zato v času zaustavitve gledalci v rubriki »Pismo mojemu igralcu« pišejo igralcem in drugim gledališkim ustvarjalcem o tem, kako zelo pogrešajo živo umetnost in kaj vse jim ta pomeni. Napišite pismo svojemu igralcu tudi vi. Pošljite ga na sigledal@gmail.com. – Gledalka Larina Griessler piše igralki Zvezdani Mlakar in njeni predstavi Amelia E.
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan

Bil je eden tistih dni, ko gre vse narobe. Kavna usedlina, razlita po kuhinjskih tleh, je že zjutraj napovedala, da bo dan čisto zanič. Edino drobno upanje je bila večerna predstava v Drami.

"Življenje drugih" je pisalo na vstopnici, ki sem jo pet do osmih pokazala biljeterju.

"Saj veste, da predstava odpade?" Seveda, kaj sem pa pričakovala.

"Namesto te boste videli monodramo Amelia E." Torej še obstaja upanje.

Usedla sem se in pogledala naokrog. Marsikateri prostor v dvorani je sameval. Morda se je ravno zato med nami, redkimi prišleki, lahko ustvarila čisto posebna intima.

In na oder je prišla Zvezdana Mlakar.

Draga Zvezdana Mlakar, najbolje bo, da sem čisto iskrena z vami. Ne poznam vas dobro kot igralko, ne poznam vseh vaših drugih jazov, niti ne vem, ali bi mi bili všeč. Z gotovostjo pa vam lahko povem, da ste me tisti večer popolnoma prevzeli. Vaša pripoved je bila tako živa, tako pristna, tako pretresljiva, tako ganljiva in hkrati duhovita.

Z vsako besedo ste razgalili delček Amelie, delček sebe, delček mene. Z vsako besedo so bile meje med nami tremi bolj zabrisane. Z vsako besedo ste se me močneje dotaknili.

Z vami sem dihala, letela, se smejala, žalostila, si upala. Čutila. Na koncu sploh ni šlo več za Amelio. Vaša pripoved je prerasla v intimen dialog med vami in nami, dialog med našimi čustvi.

Sedela sem v prvi vrsti, čisto izpostavljena, in po licih so mi tekle solze. Kot vam. Najprej sem si jih vztrajno brisala. Zdelo se mi je tako kičasto, da jokam. Tako nepotrebno. S kotičkom očesa sem se previdno ozrla po publiki. Marsikomu so se svetlikala lica. In tako sem si dovolila, da jokam. Kot vi.

Moj dan je z vašim prelepim večerom navsezadnje dobil smisel in še zdaj me včasih zaščemijo oči, ko pomislim nanj. Draga Zvezdana Mlakar, hvala.

- Larina Griessler

Koronavirus, Zvezdana Mlakar

16. oktobra 2020 je morala večina slovenskih gledališč zaradi poslabšanja epidemiološke situacije že drugič v tem letu začasno zapreti svoja vrata.V želji, da bi bila prekinitev čim krajša, smo gledalce povabili, naj napišejo pismo "svojemu igralcu". S pismi sporočamo gledališkim ustvarjalcem, da mislimo nanje in da pogrešamo njihovo predanost, zavezanost in odrsko žarenje in predvsem, da si želimo, da bi se čim prej znova srečali v živo.

Povezani dogodki

Adrijana Kos, 24. 11. 2020
Pismo SNG Maribor
Kaja Lena Fenko, 25. 11. 2020
Pismo gledališču
Aleš Jelenko, 22. 11. 2020
Pismo Kristianu Koželju
Primož Vresnik, 23. 11. 2020
Pismo oblikovalcu svetlobe Borutu Bučinelu
Brigita Gregorič, 26. 11. 2020
Pismo igralskemu ansamblu SNG Nova Gorica
Breda Slavinec, 28. 11. 2020
Pismo mojemu igralcu Janezu Škofu
Nebojša Pop-Tasić, 30. 11. 2020
Pismo Nini Rajić Kranjac
Paskal Vertačnik Vrbovšek, 29. 11. 2020
Pismo mojemu igralcu Klemnu Janežiču
Olja Grubić, 1. 12. 2020
Pismo Marjeti Pogačnik
Lana Arbi, 2. 12. 2020
Pismo gledališču
Zvezdana Mlakar, 3. 12. 2020
Zapisi iz brloga: Zvezdana Mlakar
Zvone

Še ima gledališe smisel. Še. Zelo. Zelo zelo. Lepo. 27. 11. 2020

Sara K.

Larina, svoje občutke ste krasno ubesedili. Hvala. 27. 11. 2020

Nikolina

Oh! prečudovito! <3 28. 11. 2020