Dragi Kristian, dragi prijatelj,
trenutna situacija je totalno abstraktna in povsem surrealistična. Živimo v času, ki si ga – še pred kakšnim letom – nismo znali niti predstavljati; vse se je (že drugič) povsem ustavilo, zdi se, da živimo v nekem milnem mehurčku in čakamo, da poči, da pademo ven in končno zadihamo. In bomo, zadihali namreč, brez mask in brez socialne distance. Komaj čakam, da pridem znova na kakšno tvojo predstavo. Pravzaprav komaj čakam, da v Celju spijeva kakšno pivo. Ja. To. Pivo. Ali viski. Vseeno. Naj bo viski.
Andiamo, andiamo!
Čakaj, čakaj. Ne izpusti sebe v breztelesnosti.
Izlij se v minljivosti. »Aleš, poglej! Vidiš?«
San Diego ni zame. Strah me je zaprtih
prostorov. Hopla! v ford fusion za volan
in že pičimo. Rock radio je izpuhtel v Celju.
Štajerska, kapo dol! Megla, megla. Vedno.
Kovanci padajo v globino. In izpljunek lista.
Happy holidays, you bastard! Zobotrebci,
gremo v galop! Imam premajhna pljuča.
Res imam premajhna pljuča. Ne sprašuj!
Na toplem posrkam malce nafte. Da steče
po grlu. Kristian pravi, da so cerkev tukaj
podrli. In jaz kimam in Marija kima in vsi
se nasmihamo. Žal ne vemo vsega. Žal.
Kupončki! »Hvala ti!« In je odšel. Na stol.
Med papirje. Natakarice bi morali zamenjati;
nimajo tistega nagajivega pogleda. Natakarice
morajo imeti nagajiv pogled. Fiuuu! je pihnil
veter od njene hitrosti. Še fotošuting in je konec.
A so bila tla (pre)trda. Marija pa nekako v skakalni
preži. Brez telemarka. Urgenca! Urgenca! Urgenca!
In je šlo pet ur v maloro. Je pa imela rdečelasa sestra
tisti pogled. »Izvid je tukaj, gospa.« Super. »Hvala!«
Tokrat so luči dejansko pomagale. In zdaj imam
fotografije, noge v lavorju in cel kup spominov.
Mi lahko nekdo kupi kakšen fensi album?
- Aleš Jelenko