Zvezdana Mlakar / Foto: Peter Uhan
To jesen so vrata slovenskih gledališč zaradi obvladovanja epidemije kovida 19 zaprta za občinstvo. Zato v času zaustavitve gledalci v rubriki »Pismo mojemu igralcu« pišejo igralcem in drugim gledališkim ustvarjalcem o tem, kako zelo pogrešajo živo umetnost in kaj vse jim ta pomeni. Napišite pismo svojemu igralcu tudi vi. Pošljite ga na sigledal@gmail.com. – Gledalka Larina Griessler piše igralki Zvezdani Mlakar in njeni predstavi Amelia E.
Zvezdana Mlakar / Foto: Peter Uhan
Bil je eden tistih dni, ko gre vse narobe. Kavna usedlina, razlita po kuhinjskih tleh, je že zjutraj napovedala, da bo dan čisto zanič. Edino drobno upanje je bila večerna predstava v Drami.
"Življenje drugih" je pisalo na vstopnici, ki sem jo pet do osmih pokazala biljeterju.
"Saj veste, da predstava odpade?" Seveda, kaj sem pa pričakovala.
"Namesto te boste videli monodramo Amelia E." Torej še obstaja upanje.
Usedla sem se in pogledala naokrog. Marsikateri prostor v dvorani je sameval. Morda se je ravno zato med nami, redkimi prišleki, lahko ustvarila čisto posebna intima.
In na oder je prišla Zvezdana Mlakar.
Draga Zvezdana Mlakar, najbolje bo, da sem čisto iskrena z vami. Ne poznam vas dobro kot igralko, ne poznam vseh vaših drugih jazov, niti ne vem, ali bi mi bili všeč. Z gotovostjo pa vam lahko povem, da ste me tisti večer popolnoma prevzeli. Vaša pripoved je bila tako živa, tako pristna, tako pretresljiva, tako ganljiva in hkrati duhovita.
Z vsako besedo ste razgalili delček Amelie, delček sebe, delček mene. Z vsako besedo so bile meje med nami tremi bolj zabrisane. Z vsako besedo ste se me močneje dotaknili.
Z vami sem dihala, letela, se smejala, žalostila, si upala. Čutila. Na koncu sploh ni šlo več za Amelio. Vaša pripoved je prerasla v intimen dialog med vami in nami, dialog med našimi čustvi.
Sedela sem v prvi vrsti, čisto izpostavljena, in po licih so mi tekle solze. Kot vam. Najprej sem si jih vztrajno brisala. Zdelo se mi je tako kičasto, da jokam. Tako nepotrebno. S kotičkom očesa sem se previdno ozrla po publiki. Marsikomu so se svetlikala lica. In tako sem si dovolila, da jokam. Kot vi.
Moj dan je z vašim prelepim večerom navsezadnje dobil smisel in še zdaj me včasih zaščemijo oči, ko pomislim nanj. Draga Zvezdana Mlakar, hvala.
- Larina Griessler
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/pismo-moji-igralki-zvezdani-mlakar-in-njeni-predstavi-amelia-e