Zdi se mi, da živimo v izjemnih časih. Pomembnih časih za človeštvo.
Koncentracija vsega, informacij, hitrosti sprememb, dojemanja, razumevanja, razmah znanosti in obujanje vnovične zazrtosti vase, vse to se mi zdi kot pulziranje življenja, ki rojeva. Zavest se širi in krč strahov pred neznanim čutimo vsi.
V gledališču prestopamo meje ves čas in strah pred novim, drugačnim, ni nikoli ogrozil naših raziskovanj. Gre za strastna potovanja vase in vesolje vsega, kar je, in čas, v katerem živimo, kliče po spremembah in preizpraševanjih večnih resnic. Gledališče že dolgo ni bilo tako na prepihu in blizu izvoru kreativnosti.
***
Ko stopim na oder, je v moji zavesti samo en gledalec, eden v množici, ki jo čutim energetsko. Ne gre za razkazovanje, poučevanje, modrovanje. Gre za neko resnico, s katero se skušam dotakniti. Da v neki izmuzljivi dimenziji skupnega časa potujeva skupaj, se dotakneva resnic, občutkov, prepričanj, slik in pokrajin najinih (naših) življenj, da se naredi odmik in si rečeš: AHA!
Brez gledalca me ni!
***
Zmedena sem. Ko sem septembra igrala Amelio v napol prazni dvorani v Domžalah, mi je bilo čudno pri srcu. Kar naenkrat sem začutila silno hvaležnost do vseh, ki so prišli v gledališče. Zahvalila sem se jim in iz dvorane je zavela ljubezen. Ni se mi samo zdelo, res smo bili povezani.
Korona nas je spomnila, zakaj smo tukaj in kako pomembni smo drug drugemu!
***
Marsikaj, od omalovaževanja do poveličevanja in prilagajanja publiki sem prestala v svojem igralskem življenju. Skoraj četrt stoletja igranja sem na odru poznala samo četrto steno. Svarili so nas pred publiko, če so začutili, da ji hočemo biti všeč. Delili so nas na "ljudske" in "prave" igralce, o publiki se ni govorilo, velikokrat se mi je zdelo, da smo sami sebi namen. Potem so se časi začeli spreminjati: ko sem prvič zrla publiki naravnost v oči, me je bilo strah. In ko danes to pišem in sem preigrala dobesedno vse gledališke žanre, lahko rečem samo eno.
Še vedno sem zaljubljena v gledališče, od prve besede v igri, ki jo preberem v samoti, prek neštetih branj, pogovorov, vaj, iskanj do končne podobe in celotne predstave.
S publiko v dvorani se začne nova pot predstave, njeno novo življenje in naše, igralsko veselje, ko se "dotikamo"!
***
Navdih za ime rubrike, v kateri objavljamo replike gledaliških ustvarjalcev, smo na portalu SiGledal dobili pri igralki Janji Majzelj, ki se je prva odzvala na naše vabilo in nam poslala svoj zapis.