»Rdeče češnje rada jem, črne pa še rajši.« Vse naslednje besede namenjam umetnici Dragici Potočnjak. Gospa Dragica, želim si, da v teh časih ne bi preveč razmišljali, o čem boste pisali. Upam, da razmišljate o lepšem jutri, o igranju, risanju, petju, o vsem, kar si želite še doživeti, saj življenje ni nikoli prekratko in nikoli ni prepozno za izpolnjevanje novih sanj. Gospa Dragica, res si želim, da v teh časih ne bi preveč razmišljali, o čem boste pisali. Zakaj si tako želim? Ker vem, da ob pisanju in ustvarjanju vedno mislite na soljudi. Mislite na Alise in Brine. In medtem ko je v teh časih toliko stvari, običajnih stvari, izginilo iz naših življenj, pa nasprotno nastajajo nove stiske v nas samih in stiske za zaprtimi vrati. Število dram narašča. Zato, gospa Dragica, Vas prosim, razmišljajte o vonju gledališča, zvoku tišine, občutku treme tik pred zdajci, o smehu publike. Alise in Brine navsezadnje vedo, da živite in ustvarjate zanje. Alise in Brine vedo, da so vedno v Vaših mislih in da bodo prav zaradi Vas uslišane. Zaradi Vas vztrajajo in čakajo, da se bodo vrata ponovno odprla. One vedo, da Vi »prostor daste, za Vaše mlade dame …«
Hvala Vam,
Ula