Dragi igralci SLG Celje, dragi zaposleni v tehničnem sektorju in upravi, vsi, ki ste gledališče,
ko smo se lanskega septembra družili v lapidariju pri naši knjižnici, je bila v zraku negotovost, a si nihče ni mislil, da bo slovo zarezalo tako nenadoma, tako dolgotrajno, tako usodno. Februar je in snidenja še vedno ni vidiku.
Vemo, da vas to navdaja z žalostjo, s tesnobo in občutkom nemoči.
Vemo, ko gledamo vrste pred vrati naše ogromne knjižnice, ki bi želela biti dom vsem željnim znanja, pa lahko vanjo vstopata le dva človeka hkrati. In si, pregovorno tišine in miru željni knjižničarji, obupano želimo slišati običajen vrvež med policami in otroški smeh ob sredah popoldne, ko je čas za pravljične urice.
Vemo vsakič, ko gremo mimo vašega plakatnega mesta na knjižničnem hodniku in iz njega seva hladna metalna praznina, kot da je iz tistega koščka sveta izginil ves smeh in jok, kot da je izbrisalo vse barve.
Z vami smo, dragi naši bratranci po besedi.
Naš dar je, da besedo hranimo in jo negujemo, medtem ko jo čas plemeniti. Naša moč, da jo delimo med ljudi, da jim spregovori v tišini in objemu toplega doma, da iz samote nagovarja njihovo samoto in jim pomaga ozavestiti, da horizont ni v nepremičnost zacementirano dejstvo, ampak voljna in upogljiva snov, ki se širi, ko ga nagovarja beseda.
Vaša moč, vaš dar je, da to isto besedo vzamete v nežne roke in čuteče srce, ji vdahnete življenje, da v vas in po vas postaja snovna, da vstopi v našo izkušnjo, vzpostavi z njo živi dialog, tukaj in zdaj, vzame nase radost in bolečino naših besed in jo osmisli ter ji pokaže pot v prihodnost.
Zato smo z vami v bolečini, ki jo prinašajo prazne dvorane, ki jo je prinesla najvišja cena, ki ste jo plačali v ansamblu, ki je od zadnjega srečanja siromašnejši za dragega člana.
Z vami v veselju, ki ga prinašajo nova odkritja, kako posredovati besedo drugače, kako nagovarjati mlade in odrasle. V veselju ob zlatem priznanju, ki vam ga je ravno te dni izkazalo mesto, ki ga bogatite.
Predvsem pa smo z vami v upanju, ki raste iz zavesti, da nič na tem svetu ni (do)končno, da bodo kmalu vzbrstela drevesa in se bo môra zimske teme poslovila, dnevi bodo svetli in noči ravno prav tople, da v lapidariju postavimo oder, zavzamemo svoja mesta – vi na odru, kjer zaživite v polnosti, mi pod njim, pripravljeni, da nas živa beseda za uro ali dve odnese nekam onkraj. Nekdo bo prinesel kakšno steklenico in nekaj kozarcev in bomo nazdravili. Ker smo preživeli zimo. Ker je mimo. Ker smo spet skupaj.
Do takrat – spočijte se, naberite si novih moči, razširite si obzorja, predvsem pa ne obupajte. Ker vas potrebujemo, ker vas imamo radi.
- Vaši celjski knjižničarji