Spomnim se, da je na začetku korone, torej skoraj pred enim letom, Slavoj Žižek v enem svojih intervjujev ali zapisov rekel, da bo čas, ki prihaja, gotovo zanimiv. Itak, sem si rekla, saj je vse, kar je novo in drugačno od tistega prej, drugačno od (po)znanega, že po definiciji zanimivo. In to čas korone zagotovo je! Vendar je hkrati tudi absurdno. V vseh komponentah življenja in na vse načine. Čeprav se zdi, da se nam dogaja le še malo od vsega, kar je pred tem napolnjevalo naš dom in svet in je ustvarjalo civilizacijsko paradigmo »normale«, je ta novi, na videz ustavljeni čas dobil sunkovite notranje pospeške. In je vse premešal! Vendar na način paradoksa, ki je vsiljen in zato že a priori neprijazen. Če vzamemo samo geografijo, gibanje in prostor bivanja, ki sta se nam skrčila na minimum. Večina naših dosedanjih poti je ostala zunaj našega dosega. Večine svojih korakov v zadnjem letu nismo prehodili in kljub temu ostajajo z nami. Kot želja! Kot želja, ki ne more najti izpolnitve, ker ta v danem primeru ni odvisna od nas.
Hrepenenje po trganju, brisanju, preskakovanju meja se zato znotraj mene radikalizira in razteguje. Širi se do nepredstavljivih razsežnosti in ustvarja veliko čustveno napetost, ki jo moram vsak dan na novo pomirjati in jo na nek način vedno znova posvojiti in udomačiti. Tesnobo, ki gnezdi v meni, moram vsak dan pregnesti v nekaj drugega, ne tako nevarnega, ne tako rušilnega, ne tako vsebinsko žalostnega. In to je le ena stvar. Potem so še druge in druge … Veliko jih je. Preveč. Kam me bo to pripeljalo? To nenehno delanje? Ne vem ... Zaenkrat gre. Nekako. Ja, dragi Žižek, je zanimivo, zelo zanimivo. Notranje zanimivo. Za razmišljat! Za razmislit, kaj bomo zgnetli iz tega časa. Kaj se bo rodilo? Kaj bo ostalo, kot je, in kaj se bo za vedno spremenilo?
Zdaj vemo, da smo pred korono živeli bolje. V lepšem vrenju časov, svetov, kultur, odnosov in stikov. Zdaj vemo, da smo – oziroma bolje rečeno, da bi lahko bili bolj zadovoljni z vsem, kar smo imeli. Kar smo ustvarili, doživeli. Zdaj to vemo, saj marsikaj od tistega, česar nimamo, pogrešamo. In se hočeš nočeš vsega dobro spominjamo. Vendar je ta spomin kot fantomska bolečina. Kot odstranjeni ud, ki ga še zmeraj čutimo kot del sebe.
Zdaj tudi vemo, da marsičesa nočemo. Predvsem pa nočemo, da ostane vse, kot je. Ker je premalo. Premalo za pravo življenje, za svet, za umetnost … za teater … v katerem živim že toliko let. Premalo za ljubezen znotraj njega. Zavest o tem, kaj je pomembno, vredno, pravo, čisto, nepotvorjeno in kaj ne, se mi je zagotovo okrepila v tem koronskem času. Vsaj nekaj! Zagotovo vem, kaj si želim in česa več ne … znotraj teatra, znotraj umetnosti, v življenju in v svetu. Vem, bolj kot sem vedela prej, da je gledališče preživelo zaradi živega stika med ljudmi, zaradi njihovega duhovnega dotika, skupnega dihanja in doživljanja iste zgodbe, v istem prostoru in v istem času. In da je to občutje dejansko brezmejno. In je lahko vse! Ker nas tolaži, razburja, radosti, ljubi, sprašuje, jezi, žalosti … in lahko to delimo skupaj. Samo skupaj! V istem prostoru in času, ki ga lahko tudi vonjamo skupaj, poslušamo odmeve, smeh, pritrjevanje in negodovanje in še in še stvari … vse skupaj. Vse do katarze. Ki se je že zdavnaj v teatru izgubila. In se le še tu in tam pojavi v najboljših predstavah, v tistih, ki ostajajo v nas v publiki za vedno žive. In prav za to bi si morali prizadevati mi gledališčniki, se mi zdi, za katarzo. Živeti in ustvarjati za katarzo. Privoščimo vendar publiki, ki jo ljubimo, kar zdaj vemo, ker jo tako neizmerno pogrešamo – spet katarzo. Doživetje vseh doživetij, doživetje par excellence, ki omogoča tisto … očiščenje. Saj zato vendar v teatru gre. Vse ostalo je lari fari. In čas je primeren za to. Zdaj vemo veliko ve, kot smo vedeli prej. Prišli smo do dragocenih spoznanj.
O tem razmišljam v teh koronskih časih in to si želim. Doživeti katarzo kot gledalka in jo omogočiti ljudem kot igralka. Samo še to. In morda je to več kot le zanimivo? Kaj praviš, Slavoj? Bi to bilo (lahko) dobro za vse nas? Da se vrnemo k temeljem in pustimo vso komercialo in bleščeči lari fari že napol crknjenemu kapitalizmu? Kaj praviš?