(0,7 MB)
Jagodo sem prosil, da pogledava javno kuhinjo.
Nazadnje sem bil v kakšni javni kuhinji kot študent; tam, v Ljubljani, pod gradom. Saj se več niti ne spomnim podrobnosti…
Če prav vem, jih v Sloveniji več ni, javnih kuhinj? Ali pač?
Kakorkoli: preveriti bi želel neke podrobnosti. Zdaj, ko je scenografija na papirju končana in jo bo treba po praznikih oddati v izdelavo.
Nimam občutka, kaj lahko pričakujem. Na scenografijo sem narisal cevi iz inoxa, pa cevi, ki označujejo prostor, »rampo«, pa na neke nagrobnike mislim, … črn marmor z zlatimi črkami.
Varaždinska javna kuhinja se nahaja pravzaprav v prelepi zgradbi. Nekoč je bil v njej Dom JNA. Zdaj glasbena šola. Nekje na vogalu menda Karitas in znotraj njega javna kuhinja.
……………
Ko se vozim proti Ptuju, vem: vse, kar je bilo narisano, gre v koš.
V nosu imam vonj javne kuhinje.
V očeh imam sliko ljudi.
Mize, pladnji.
Velik lonec pasulja.
In devica Marija.
Slikaj me!, pravi »uporabnica«. Slikam jo.
Posedim šefom, prijazno gospo, dobim krožnik pasulja, povejo mi, kaj in kako; do 300 »uporabnikov« pride dnevno v njihovo javno kuhinjo.
Na naš oder jih bo šlo 100.
Če bomo uspeli na odru najti samo polovico občutkov, neizgovorjenih zgodb, usod, s kakršnimi je prepojena javna kuhinja, smo lahko srečni.
Zagotovo vem eno: naša prva publika bodo »uprabniki«.
Pravi smisel bi imelo, da bi prvi večer nastopila Jagoda, nakar vsak večer nadaljeval kdo izmed njih, »uporabnikov«.
S svojo zgodbo.